Poenostavljen oz. nekritičen pogled na svet je bil in je med ljudmi zelo razširjen. Pripravna metoda za to so zgodbe oz. pripovedke (angl. narratives), ki so lahko resnične ali pa tudi ne. Ena takih modernih neresničnih pripovedk je t. i. krivda belega človeka.
Svet je kompleksen in prav tako tudi človeška družba. Ljudje pa so od nekdaj težili k poenostavljanju, zato so razvili t. i. zgodbe oz. pripovedke, katerih namen je navidezno poenostaviti procese, ki nam krojijo življenje, in okolje, ki nas obkroža, tako da lahko situacijo razume sleherni človek. Na tak način se med drugim rojevajo socialni miti in konstrukti. Črno-beli pogled skrajnosti na svet je v preteklosti povzročil veliko gorja, a na srečo je zgodovina najboljša učiteljica, ki na koncu obračuna s poenostavljenimi pripovedkami, saj jih ljudje vedno opustijo, ko odkrijejo svoje zablode. A tedaj je pogosto prepozno, saj so takšne zablode do takrat, ko človeštvo spregleda, običajno povzročile že (pre)več težav.
Ena takšnih zablod, ki je sedaj aktualna, je zgodba o krivdi belega človeka. V skladu s to pripovedko so si beli ljudje v preteklosti z vojaškimi, političnimi, ekonomskimi, socialnimi in drugimi prijemi podjarmili “nebela” ljudstva ter si tako s pomočjo neusmiljenega izkoriščanja svojih žrtev zgradili blaginjo, ki jo sedaj uživamo v Evropi in v Ameriki severno od Ria Grande. V skladu s to pripovedko so beli ljudje sedaj dolžni na take in drugačne načine “odplačevati” strahovito krivico, ki so jo povzročili “nebelim” ljudstvom. Mit o krivdi belega človeka je neresničen, a je kljub temu dodobra zastrupil mednarodno politiko in ustvarja svojevrstno iluzijo na levi strani političnega spektra. V zadnjem času so se začele kazati zelo škodljive posledice tega zgrešenega socialnega konstrukta.
Relativnost evropskega kolonializma
Po besedah zagovornikov pripovedke o krivdi belega človeka blaginja Evrope temelji na kolonizaciji Afrike, Azije in delno kajpak tudi obeh Amerik. Okupacija neevropskih predelov, izkoriščanje lokalnega prebivalstva in odtujevanje dobrin naj bi bili vzrok za blaginjo evropskih držav. Pripovedovalci te zgodbe nikoli ne pozabijo omeniti, da je bilo nad neevropskimi narodi storjenega ogromno nasilja, pobojev ipd. Šele z dekolonizacijo v desetletjih po drugi svetovni vojni naj bi bile vzpostavljene normalne razmere za razvoj številnih azijskih in vseh afriških ljudstev. Zaradi teh grozodejstev evropskih narodov naj bi bili Evropejci zdaj dolžni razvijati tretji svet in sprejemati milijone beguncev v Evropo, saj naj bi tako vsaj malo omilili krivdo belega človeka.
Relativnost rasizma v ZDA
Čeprav so bili ameriški staroselci, ki jih imenujemo Indijanci, na ozemlju sedanjih ZDA bistveno bolj prizadeti od črncev, je pripovedka krivde belega človeka v ZDA vezana predvsem na ameriške črnce, ki so bili do sredine 19. stoletja v ZDA večinoma sužnji. Iztrgani iz zibelke Afrike in v okovih v podpalubju odgnani v ZDA ter tam nečloveško mučeni in poniževani: ameriški črnci niti več kot sto petdeset let po odpravi suženjstva in petdeset let po prenehanju rasistične nadvlade belcev v ZDA niso preboleli suženjskega kompleksa. Zato v ZDA venomer govorijo o tem, da je slab gospodarski položaj ameriških črncev danes posledica suženjstva in rasističnih zakonov, ki so bili v ZDA nazadnje v veljavi pred pol stoletja! Številni črnci zahtevajo privilegije, saj so enake pravice kot belci že zdavnaj dobili.
Toda dejstvo je, da potomci črnih sužnjev danes v ZDA živijo neprimerno bolje, kot če bi njihovi predniki ostali v Afriki. Dejstvo je, da so večino sužnjev v Afriki, ki so bili prodani v ZDA, zasužnjila sovražna, prav tako črnska afriška plemena. Dejstvo je, da so imeli črnci kljub nepravičnim rasističnim zakonom v ZDA po odpravi suženjstva sto petdeset let možnosti podjetništva, izobraževanja in lastnega raznovrstnega razvoja. V ZDA je danes celo prišlo do izrazitega črnega rasizma, ko vidni ameriški črnci nekaznovano javno kar tekmujejo v rasističnih izjavah proti belcem in jih ponižujejo, saj v ZDA zaradi pripovedke o krivdi belega človeka velja, da črnci ne morejo biti rasisti. Rasisti so tam namreč lahko le belci … Manj znano pa je dejstvo, da so bili tudi številni beli Angleži, Škoti, Valižani in Irci v ZDA v času britanske kolonizacije odgnani na prisilno delo (več kot deset odstotkov vseh belih kolonizatorjev do leta 1775!), ker so bili v Veliki Britaniji obsojeni manjšega ali večjega zločina ali pa preprosto zato, ker so bili zadolženi (angl. indentured servitude). Torej so tudi številni belci v ZDA danes potomci ljudi, ki so jih prisilno odgnali v ZDA.
Slovenci smo bili žrtve in ne zatiralci!
Slovenci smo bili v celotni zgodovini del Avstrije in kasneje Avstro-Ogrske, ki ni nikoli imela kolonij zunaj Evrope. Slovenski vojaki tako niso nikoli sodelovali v napadalnih evropskih vojaških operacijah proti azijskim ali afriškim ljudstvom. Poleg tega je bila Avstro-Ogrska t. i. ječa narodov, kar pomeni, da smo Slovenci na nek način dejansko bili kolonija Avstrije. Edino azijsko ljudstvo, s katerim smo imeli Slovenci (na žalost) opravka, so bili Turki Otomanskega imperija, ki je bil agresivna islamska država. Turški vdori so se v Sloveniji dogajali od leta 1408 in vse do leta 1593, ko so bili Turki končno usodno poraženi v bitki pri Sisku. Le v prvih sto letih vpadov so azijski muslimani v sužnost odgnali 200 tisoč slovenskih otrok in močnih mladih ljudi. V to številko seveda ni všteto poklano in posiljeno slovensko prebivalstvo. Slovenci torej nikakor in po nobenih kriterijih ne moremo biti krivi ničesar, četudi bi bila krivda belega človeka resnična! Dejstvo je, da smo bili v zgodovini vsi pripadniki srednjeevropskih narodov (z izjemo Nemcev) zatirani in nadvladani ter da nismo nikoli sodelovali v kolonializmu zoper azijska in afriška ljudstva. Tudi pri nas so tuji oblastniki gradili infrastrukturo, a so nas tudi izkoriščali in si prisvajali naša naravna bogastva. Če je bilo treba Slovencem za sedanjo blaginjo torej karkoli odplačati, smo to že davno storili.
Slovenska levica se nekritično posipa s pepelom
Zelo značilno za slovensko politično levico je papagajsko posnemanje tujih trendov in udinjanje tujcem, česar patologijo je odkrival že Ivan Cankar v svojem delu Hlapci. Ker je pripovedka o krivdi belega človeka pravzaprav domena zahodnoevropskih narodov in Nemcev, ni nobenega razloga, da bi slovenski oblastniki imeli kakšnega moralnega mačka v zvezi s tem, četudi mitu oz. socialnemu konstruktu verjamejo. Zato je politika dobrodošlice ekonomskim migrantom (beri: kruhoborcem) iz Azije in Afrike, ki jo favorizira slovenska leva politika, popolna neumnost. Bolj kot to, da predvsem muslimanske migrante po butalsko sprejemamo odprtih rok, bi bilo smiselno, da bi Slovenija zahtevala reparacije od Turčije zaradi turških vpadov kot pogoj za slovensko privolitev turškemu članstvu v Evropski uniji, če že pogrevamo zgodovino: to bi bila namreč logika enaka tisti, kot je, ko se fantazira o krivdi belega človeka …
Tadej Ian