Prav ta teden se spet soočamo z odklonskim vedenjem nekaterih staršev, ki v prve bojne linije pošiljajo svoje otroke. Otroke, ki niso krivi za stališča in mnenja svojih staršev, ki po skoraj dveh letih ne razumejo niti osnov delovanja virusa, s katerim se spopadamo.
Ti starši trdijo, da so otroci tisti, ki nočejo nositi mask in jokajo, ker se morajo sami testirati. Vsak, ki je odraščal, ve, da ni in ne more biti tako. Otroci so zvedavi. Vsaka nova stvar je zanje izziv, je zanimiva, vredna pozornosti. Otrok v prvem razredu osnovne šole zagotovo ne razmišlja o tem, kako se mu bo domnevni grafen v testirni paličici v glavi sestavil v anteno za 5G. Tovrstne puhlice si lahko izmislijo le starši, ki o znanosti vedo manj kot nič.
Prav tako otroci načeloma, če so vzgojeni, ne nasprotujejo avtoriteti. Vsaj ne v osnovni šoli. Upiranje avtoritetam je stvar pubertete, zato bi bilo bolj razumljivo, da se ukrepom upirajo srednješolci in dijaki. Pa se, ker jih večina razume stanje, ne. Pustimo izjeme, ki so v izjemni manjšini.
Nekateri starši otrok odraščali brez moralnega kompasa
Kot pri vsaki stvari tudi civilizacija stoji na vzgoji prihodnjih rodov. Rodov otrok, ki so lahko odgovorni, uspešni in odporni, ali pa rodov razvajenih in v vato zavitih otrok brez čuta za odgovornost. Zdajšnja kriza kaže, da so že zdajšnje generacije nekaterih staršev odraščale brez moralnega kompasa. Brez razvitega jaza. Nimajo moralne razsodnosti. In to škodljivo prakso prenašajo tudi na svoje otroke. Testiranje in maska nista nič. Nič. Na tem svetu na milijone otrok trpi v vojnah. Nekateri so begunci, drugi otroški vojaki, prisiljeni v pobijanje. Veliko otrok je lačnih, žejnih, podhranjenih in bolnih, brez možnosti zdravstvene oskrbe. Pri nas pa se nekateri starši borijo za “pravice” svojih otrok tako, da jim ne vcepijo pomena odgovornosti. Tako ustvarjajo generacije otrok, ki bodo ob trku z resničnim svetom izgubili tla pod nogami. Zaradi tega narašča število mladostniških samomorov in uporabe prepovedanih drog. Da o depresiji pri mladih niti ne govorim.
Svet žal ni domača dnevna soba. Je krut, nepopustljiv, poln vojn in bolezni. V Sloveniji že 30 let živimo v miru in smo za to lahko neizmerno hvaležni. Sedaj pa je k nam prišel virus iz Kitajske. Virus, ki je mutiral hitreje, kot smo se mu lahko zoperstavljali. Virus, ki povzroča hudo trpljenje, smrt in lahko pušča tudi dolgotrajne posledice. A sedaj imamo cepiva, imamo teste, imamo maske, imamo razkužila. Imamo vsa orodja, da se upremo virusu.
Otrokom pravice kršijo država ali neodgovorni starši?
Ampak ne. Nekateri starši bi svoje otroke še naprej zavijali v vato in se delali, da virus ne obstaja. Samo vprašamo se lahko, ali bi se enako obnašali, če bi šlo za minsko polje. Bi otrokom rekli, da se ne smejo igrati tam, ali bi zaradi varovanja pravic svojih otrok dopustili igro na minskem polju? Bi protestirali ob sireni za zračni napad in tvegali, da jih zadene bomba? Bi hodili brez mask, če bi izbruhnila ebola? Iskreno upam, da ne. Da nismo še tako zmešana družba.
Za konec. Otroci niso problem, problem so starši, ki na otroke prelagajo svoje frustracije in svoje mikrobiološko znanje s Facebooka. Zaradi njih trpi ne le družba, pač pa tudi otroci, ki jim zaradi enega testa in ene maske odvzamejo možnost druženja s sošolci in izobraževanja v šoli. Na koncu se lahko vprašamo, kdo v resnici krši pravice otrokom. Država ali neodgovorni starši? Ali je za otroka bolj ključno, da ne nosijo maske, ali odsotnost druženja z vrstniki in šole? Odgovor kot vedno prepuščam vam.
Aleksander Rant