Ni bilo ograje, meja pa neprehodna

Miro Petek

In na meji so na tiste, ki so hoteli v lepše čase, tudi streljali. V glavo, v sredino čela. Do nedavnega prvi mož slovenskega sodstva Branko Masleša se je v osemdesetih letih navduševal nad strelom vojaka jugovojske v čelo nesrečnega državljana, ki je skušal pobegniti iz komunistične ječe.

Te dni sem pohajkoval po Koroški. Peš in s kolesom. Peca, Koprivna, Holmec … Kraji ob meji. Tod smo v stari Jugoslaviji imeli posejane stražnice ali karavle, kot smo jim takrat rekli. Nekatere so danes preurejene, nekatere razpadajo. Ob meji so še vedno shojene poti, ki so jih utrdili graničarji jugoslovanske vojske. Danes so te stezice  namenjene rekreaciji in uživanju v čudoviti naravi.

Povsod ob meji je bilo v času komunistične Jugoslavije območje 100-metrskega pasu, kamor je lahko stopila le vojaška noga. V zadnjih izdihljajih države si je jugoslovanska vojska želela ta pas še razširiti na kilometer in graničarji bi se v tem primeru lahko sprehajali že po dvorišču naše hiše. Ljudje ob meji smo imeli velike težave, če smo pomotoma zašli na ta območja, posebej kadar smo naleteli na kakšnega norega vojaka ali desetarja. Ni bilo ograje, toda meja je bila skoraj neprehodna. Le iznajdljivi posamezniki so vedeli za gibanje graničarjev in območje, kje in kdaj je bilo mogoče prestopiti v zahodno civilizacijo ali kaj “prešvercati” iz gnilega kapitalizma. Kdor je riskiral, je profitiral.

Nekoč JLA, danes Šarec
In na meji so na tiste, ki so hoteli v lepše čase, tudi streljali. V glavo, v sredino čela. Do nedavnega prvi mož slovenskega sodstva Branko Masleša se je v osemdesetih letih navduševal nad strelom vojaka jugovojske v čelo nesrečnega državljana, ki je skušal pobegniti iz komunistične ječe.  Kakorkoli vzamemo, bila je gnila jugovojska, gnila država, sprevržen totalitarni režim, toda meje so bile varovane.

Branko Masleša. (Foto: STA)

In danes Šarčeva vlada dela prav to, kar je nekoč počela JLA: ljudem skuša preprečiti, da bi šli proti Zahodu, v razviti svet, v Italijo. Tokrat hoče to preprečiti nezakonitim migrantom, ki so se naselili v Sloveniji in imajo svoje tabore po slovenskih gozdovih. Namesto da bi varovali mejo, da nezakoniti migranti ne bi prišli v Slovenijo, naši policisti pomagajo italijanskim, da bi ti migranti ostali pri nas. Novih 35 vojakov brez policijskih pooblastil za zavarovanje južne meje je smešna odločitev te vlade. Zadaj manjka še najmanj kakšna ničla.

V slovenskih dominantnih medijih so migracije povsem obrobna in zamolčana tema. Te dni se medijski siromaki najbolj ukvarjajo s tem, kdo kje letuje, v anketah pa ljudi sprašujejo, katero pivo najraje pijejo. Bizarno.  V državo pa se valijo trume migrantov, že te številke, ki jih policija sporoča, so zaskrbljive, saj kažejo skoraj za polovico več ilegalnih prehodov meje kot v istem času lani. Tiste, ki jih zamolčijo, pa bi nas še bolj skrbele.  

Kratke novinarske pameti in škodljivih humanitarnih moralistov nimamo samo v Sloveniji
Na drugi strani pa se je Italija pod Salvinijem resno lotila vprašanja nezakonitih migracij. V Italiji je novinar Nicola Porro v oddaji Quarta Repubblica dokumentiral in potrdil Salvinijeve trditve o povezavah med tihotapci migrantov in nevladnimi organizacijami, italijanskimi in mednarodnimi. Nevladniki so se spremenili v tihotapce z ljudmi in ladje nevladnih organizacij se ukvarjajo s tem sprevrženim, vendar donosnim poslom. Ljudi, ki jih za velik denar “rešijo” blizu obale Libije, ne odpeljejo v 60 milj oddaljeno pristanišče v Tuniziji, temveč v 260 milj oddaljeno Italijo. Salvini jim je stopil na prste in dobro rejeni levičarski aktivisti, politiki in mediji dvigujejo glas zgroženosti. Ne dopustijo kritične distance, ne priznavajo dejstev, vsak pomislek o sporni vlogi nevladnih in humanitarnih organizacij je deležen napadov. V Süddeutsche Zeitungu smo nedavno lahko brali, kako pustiti te ljudi na morju pomeni prvi korak k barbarstvu in koncu Evrope, kot jo poznamo danes. In kako ne moremo govoriti o humanizmu in človekovih pravicah, hkrati pa kriminalizirati ljudi in organizacije, ki tem ljudem na morju pomagajo. Kratke novinarske pameti in škodljivih humanitarnih moralistov nimamo samo v Sloveniji.

Foto: epa

Pri nevladnih in humanitarnih organizacijah moramo biti previdni. Spomnimo se afere Rdečega križa, nevladne in humanitarne organizacije, iz katere je slovenska kleptomanska elita naredila svoj bankomat. Množični in mnogoteri projekti z migranti, ki so financirani iz državnega proračuna in evropskih sredstev, lahko obstajajo samo, če imamo migrante. Preprosto, mar ne? Interesov do migracij nimajo le tihotapci z ljudmi, kjer je vključenih vse več Slovencev oziroma slovenskih državljanov, ki so nekoč sami bili migranti, ampak širok spekter ljudi iz politike in civilne sfere, ki lastni interes postavljajo nad interese države.

Miro Petek