Morda se boste nekoliko čudili naslovu moje tokratne kolumne. A naj pojasnim. Naslov je namenjen generacijam mladih in nekoliko manj mladih, ki mislijo, da jim na tem svetu kaj pripada le zato, ker so živi. Poglejmo samo generacije mladih Američanov, ki te dni požigajo ulice in trge večjih ameriških mest. Ta mladina izhaja iz predpostavke, da bi jim morala država zagotoviti denar za preživetje. Da so upravičeni do brezplačnega zdravstva, brezplačnega šolstva, brezplačnega življenja. Država bi jim morala zagotoviti preživetje, da počnejo, kar se jim v življenju zljubi.
Žal imamo tudi v Sloveniji težave z generacijami otrok, ki niso nikoli spoznali kaj je odgovornost, kaj je delo in kako je, ko ti nekdo reče ne. Starši so te mlade vzgojili v duhu, da lahko dobijo, kar hočejo, da so posebni, da so zmagovalci, tudi če so bili povsod zadnji, da so oni prihodnost in jih zato moramo poslušati. Ti mladi ljudje so nato, po šolanju, prišli v resnični svet in ugotovili, da niso posebni, da ne morejo dobiti tega, kar si želijo, da zmagaš, samo če si zmagovalec, in da nikogar ne zanima njihovo mnenje.
Nato so padli v roke mednarodnih nevladnih organizacij, ki tovrstna odklonska ravnanja izkoriščajo v svoj prid. Ti so jim rekli, da je svet postavljen narobe, da ga je treba spremeniti, četudi z nasiljem. Cilj, ko gre za svetlo prihodnost, upravičuje sredstva, so učili mlajše generacije. Začeli so razbijati javno lastnino, nato zasebno lastnino, grozili ljudem na ulicah, nekatere celo pretepali, mnoge tudi ubili. Tu seveda govorim o ZDA, pri nas tega še ni. A zametki obstajajo, zametki nevarne, radikalne in nasilne skupine ljudi, ki misli, da jim nekaj pripada.
Zanima jih, kako postati enako bogat kot najbogatejši
Prav vsi ti mladi so brez izjeme vključeni v aktivnosti kakšne nevladne organizacije, kjer so plačani za nič. Za debatiranje o tem, kaj je prav, za razglabljanje o ideologijah, za popolnoma neznanstveno ugotavljanje, kako bo zaradi vremenskih sprememb vsa Evropa jutri pod vodo, če takoj ne izklopimo vseh elektrarn in ne nehamo segrevati planeta. In oni mislijo, da jim ta plača pripada. Da moramo drugi, ki pridno delamo, plačevati njihove nebuloze. Da so oni upravičeni do našega denarja, ker mi ne vemo, kaj je dobro za nas. Zanje smo možgansko oprani ujetniki kapitalističnega sistema. Ne razumejo, da nič na tem svetu ni zastonj, najhuje pa je, da alternativo vidijo v socializmu, sistemu, ki še bolj razsloji družbo kot kapitalizem.
Ti mladi imajo popolnoma oprane možgane, saj sploh ne vidijo druge plati. Ne vidijo, da je državno financiranje njihovih projektov pobrano nam, tistim, ki delamo. Z davki. Ne vidijo, da nikogar ne zanimajo njihove teorije o tem, kako svet ni pravičen. Seveda ni pravičen. A še najbolj pravičen je do njih, ki za nič dela dobivajo mastne zneske. Ne zanima jih trpljenje delavcev na minimalni plači, ne zanimajo družine s socialnega roba, ne zanima jih sočlovek. Zanima jih samo, kako postati enako bogat kot najbogatejši. Smo v obdobju generacij, ki mislijo, da jim vse pripada, in so si več, kot zaslužijo, pripravljeni vzeti tudi z nasiljem. Če pri tem uničijo izložbo nekomu, ki je 40 let postavljal svoj posel, in mu pokradejo vse blago, pa kaj. Zanje je ta, ki ima trgovino, še en gnili kapitalist in mu je zato treba vzeti.
Če jih ne ustavimo, zna postati krvavo
Se vam zdaj že svita o čem pišem? Komunisti so pred revolucijo novačili prav takšne ljudi. Obupane, brezciljne, brez imetja, brez dela, brez hrbtenice. Takšnim so nato povedali, da ni pošteno, da ima mesar več kot oni ali pa pek. Povedali so jim, da je to lahko vse njihovo, ker jim tako ali tako vse pripada, le vzeti morajo. Ta ideologija se danes kaže v mladih generacijah, kar priča, da so komunisti uspešno infiltrirali zahodne izobraževalne sisteme. Mladim govorijo enako kot njihovi predhodniki. Ni prav, da ima nekdo več kot ti, lahko je tvoje, pripada ti, le vzeti moraš. In to vodi v nasilje, ki ga gledamo vsak dan po televiziji. Sedaj pa trenutek streznitve.
Nič nam ne pripada. Nič. Pripada nam zrak, ki ga dihamo, in pripada nam to, da smo živi, vse drugo pa je stvar dela, odrekanja, iznajdljivosti, podjetnosti. Tisti, ki ne dela, ne more zahtevati od nekoga na minimalni plači, naj prispeva še več. Tisti, ki ne dela, ne more pričakovati zastonj kosila, šolanja. Ne more in ne sme pričakovati, da bo 99 odstotkov ljudi podpiralo 1 odstotek lenuhov, ki se jim ne ljubi delati za svoj kruh. Smešno, kajne? Da se prav ti razvajeni otročiči, ki menijo, da jim vse pripada, borijo proti 1 odstotku najbogatejših. Nihče pa jim ni povedal, da so tudi oni v enem odstotku. Odstotku tistih, ki prek nevladnih organizacij živijo od žuljev vseh drugih. In pomnite, generacija teh, ki jim vse pripada, bo, če jih ne ustavimo danes, odgovorna za najhujše zločine in najhujše nasilje od konca druge svetovne vojne.
Aleksander Rant