Drugega maja letos je več kot 50 držav Evrope in Afrike podpisalo marakeško deklaracijo. Še eden od dokumentov, ki jih politiki tako radi podpisujejo, ne da bi jih kdo kadarkoli prebral. Največ, kar dobimo od medijev, so hvalospevi, kako gre za še en veličasten sporazum, zaradi katerega se nam bosta v prihodnosti cedila med in mleko. Nekateri nimajo časa, drugi nimajo volje, nekateri pa bi raje videli, da se plebs ne ukvarja z nepotrebnimi podrobnostmi, ki zadevajo evropske elite.
A tokrat je bilo drugače. Če so druge države EU podpisale deklaracijo, ki se zavzema za še več migracij v Evropo, so Madžari rekli ne. Mediji so obmolknili. Tako svetovni kot domači. Ko EU reče da, kdo je mala Madžarska, ki si drzne reči ne? Laže je stvar zamolčati in se delati, da se kaj takega ni zgodilo. Kaj pa je nasprotovanje ene Madžarske v primerjavi z drugimi članicami EU, ki so deklaracijo podpisale? Med njimi je tudi Slovenija.
Stare delitve na leve in desne izgubljajo veljavo
To nasprotovanje EU se bo s prihodom nekdanjega Breitbartovega izvršnega direktorja Stephena Bannona v Evropo samo še stopnjevalo. Bannon je namreč odločen, da enkrat za vselej redefinira stare politične koordinatne sisteme. Stare delitve na leve in desne, konservativne in progresivne, totalitarne in libertarne tako izgubljajo veljavo. So zastarele in neuporabne. Edina delitev, ki dandanes še kaj šteje, je delitev na populiste, ki jim je mar za lastne državljane, in globaliste, ki jih bolj skrbijo vsi drugi.
To se je pokazalo tudi na nedavnih predčasnih volitvah v Sloveniji. Migranti so bili tabu. Omenjanje prizadevanja bruseljskih evrokratov za več priseljevanja iz Afrike v Evropo in krepitev afriške diaspore na stari celini ni ustrezalo interesom, ki so takrat še vedno vztrajali pri “beguncih”. Cerarjeva vlada v odstopu je vztrajala, da z EU in Hrvaško ni sprejela nikakršnega tihega dogovora o sprejemanju migrantov v državo, po drugi strani pa krasi marakeško deklaracijo tudi slovenski podpis.
Zakaj dopuščamo, da nam skupina brezimnih strokovnjakov diktira, kako naj živimo?
Glavna točka omenjene deklaracije je ravno maksimiranje pozitivnih učinkov priseljevanja migrantov iz Afrike v Evropo in boj proti ksenofobiji. Zakaj bi bilo to sploh potrebno? Zakaj je nujno, da tako države Afrike kot Evrope izkazujejo podporo priseljevanju Afričanov v Evropo? Treba se je ozreti na samo sestavo ljudi, ki sodelujejo v tem globalističnem stroju Združenih narodov in si tako zelo prizadevajo za uveljavitev svoje izkrivljene ideologije enega svetovnega reda.
Treba se je vprašati, zakaj dopuščamo, da nam skupina brezimnih “strokovnjakov” diktira, kako naj živimo. In brez dvoma počnejo prav to. Ni se začelo z marakeško deklaracijo. Ni se začelo letos. Začelo se je z nemarnostjo domačih politikov, ki so odločitve, sprejete v Združenih narodih, spremljali samo z enim očesom. Na takšen način ljudje še danes obravnavajo denimo volitve za evropski parlament. To je nekaj tam daleč, kar nas niti ne zadeva toliko, naj počnejo, kar jih je volja, se pogosto sliši.
Kako daleč od resnice! Kako zmotno! OZN in EU sta organizaciji, ki oblikujeta smernice svetovne in posledično domače politike. Organizaciji, za kateri so mnogi prepričani, da nimata nikakršne prave moči, držita v rokah vajeti, s katerimi oblikujeta javno mnenje. Zahodne države so to dopustile, ko so mesta v različnih odborih zaupali najglasnejšim ideologom.
Gre za ideologijo Frankfurtske šole
Namesto da bi službo zaupali posameznikom, ki bi znali zagovarjati interese svojih državljanov, je tako OZN prepolna strokovnjakov specifične ideologije, ki se je razvila iz Frankfurtske šole. Iz zbrane druščine se je pozabaval Owen Stanley v satiri The Missionaries; njegova zgodba spremlja jalove poskuse uglednih strokovnjakov OZN pri vpeljavi napredka med domorodci namišljenega otoka blizu Avstralije, ki je ravno pridobil svojo neodvisnost.
Navkljub vsemu se zdi, da se stvari končno počasi spreminjajo na bolje. Začetnik te spremembe je bil ameriški predsednik Donald Trump, ki je z odstopom od pariškega sporazuma o podnebnih spremembah enkrat za vselej prerezal gordijski vozel deklaracij Združenih narodov. Od takrat naprej noben sporazum ni več dokončen, nobena deklaracija zavezujoča. Pomembno je postalo samo eno vprašanje: ali delate dobro za svoje državljane ali za tuje interese in tuje denarje.
Ivan Šokić