Nismo žrtve

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

Ugibanje o razlogih za “poraz” desnice v koalicijskih pogajanjih je postal že nacionalni šport med desnimi komentatorji. Nekateri skupaj z zborom levih instigatorjev tulijo, da bi bilo vse drugače, če bi se umaknil Janez Janša. Drugi so prepričani, da bi SDS dobila več glasov, če bi omilila “sovražno” retoriko (fantomsko seveda – nikoli ni podan kakšen konkretni primer, kako največja stranka v državi širi “sovraštvo”). Tretji mislijo, da SDS jemlje zagon vsem drugim strankam na desni (kar se mi je od nekdaj zdela bizarna trditev – tradicionalno smo skozi devetdeseta pluli s tremi enakovrednimi pomladnimi strankami in nihče v SDS-u ni SLS-u ukazal, da gre na volitve z mlačnim Zidanškom, kot tudi SDS ni kriv, da se NSi ni znal diferencirati v svoji libertarni konservativnosti). Ne. Pustimo ob strani, da sta le dve stranki (SMC in SD) problematizirali vodstvo SDS-a – pa še to seveda z neznosno mero hinavskega sprenevedanja, in da se druge niso niti pretvarjale, da (inkognito skupaj z Levico) tvorijo skupno fronto “centralnega komiteja”. Vzemimo za dejstvo, da je levica pač enotna entiteta, katere skupna izhodišča so država kot veliki brat, ki se vmešava v prav vsako sfero vašega življenja, idealizacija državne lastnine, kulturni marksizem, zavit v celofan ALDE liberalizma in reševanje vseh fiskalnih težav s pumpanjem prihodkovne strani proračuna (višanjem davkov). Zakaj se desnica ne more izvleči iz te pat pozicije, kjer več kot polovica državljanov voli prav za tako politiko?

No, čas je, da se sprijaznimo z resničnostjo. Stanje na desni je takšno, kot je, ker je bilo ljudstvo po 46 letih socializma in 10 letih premora v pol-kapitalističnem Drnovškovem gradualizmu zopet izpostavljeno desetletju in pol nenehnega medijskega inženiringa, ki je načrtno demoniziral tržni kapitalizem, idealiziral kolektivizem in najbolj primitivne oblike (nacional-interesnega, da ne rečem nacionalnega) socializma. Iskreno – kdo od vas se spomni, da bi sredi devetdesetih ljudje govorili o izkoriščanju proletariata, pohlepnih multikorporacijah in ameriškem imperializmu? Tako dolgo smo že podvrženi temu trendu, da je postal naša nova normalnost. A naj vas spomnim, da smo bili že 20 let nazaj povsem običajna država. Antikapitalistični ekscesi so sodoben izum, kot posledica zadnjega dela prvega in začetka drugega kroga privatizacije, ko so strukture, zbrane okrog kontinuitete jugoslovanskega samoupravljanja uvidele, da bi kaj hitro izgubile nadzor nad državnim premoženjem, če se politično ne angažirajo na način, ki bo LDS konkretno oddaljil od sredine. V devetdesetih so espeji in deooji rasli kot gobe po dežju – vsak je hotel biti podjetnik in vsak drugi je bil “finančni svetovalec”. Ko sem še hodil v gimnazijo, se mi je zdelo, kot da hlastamo po vseh radostih tržne ekonomije, za katero smo bili prej skoraj 5 desetletij prikrajšani. Tudi ko so se pojavljale zgodbe o globalnih uspehih – recimo, ko je Sony, preden je razpočil dotcom mehurček, marca leta 2000 dosegel rekordno tržno kapitalizacijo 180 milijard ameriških dolarjev. Takrat tudi časopisov niso polnile naslovnice kot “Sony zaslužil milijarde, delavci v njegovi tovarni v Indoneziji pa zaslužijo 5 dolarjev na dan”. Morda tudi zato takšno razmišljanje ni bilo tako razširjeno med populacijo. Stranke tipa Levica pa tudi sodobna postlukšičevska inkarnacija SD bi bile pred 20 leti povsem bizarne entitete. Zato je lahko desnica še leta 1996 s tremi močnimi strankami sama zbrala 45 poslanskih sedežev in bi brez kameleonskega oportunista Pucka suvereno vladala v prvi zares desno-sredinski vladi pri nas. Takrat je bilo to nekaj naravnega, za državo, ki se je ravnokar prebila iz komunizma.

Ja, gotovo ima pri trenutnem pat položaju svojo vlogo tudi izigravanje volje volivcev, ko sta leta 2000 danes že klinično mrtvi SLS in LDS povozili referendum o spremembi volilnega sistema in očitno za vse večne čase zacementirali sorazmerni sistem s štiriodstotnim deležem. A osebno sem prepričan, da bi bila levica v klimi, ki trenutno vlada v Sloveniji, še zmeraj izredno konkurenčna, ne glede na sistem volitev. Živimo v času, ko večina državljanov še ni popolnoma digitaliziranih in aktivnih na socialnih omrežjih (ki imajo tudi svoje pasti, a o tem kdaj drugič).

Resničnost večjega dela volilnega telesa še zmeraj slikajo RTV Slovenija, Dnevnik, Delo in Večer. RTV povsem kontrolira parlamentarna stranka reformiranih komunistov, časopise pa različni, z globoko državo levice povezani tajkuni, pa tudi če jih ne bi – dovolj sem spoznal slovensko medijsko sceno, da vem, kako radi slovenski novinarji zapadejo v politični aktivizem najbolj cenene vrste, tudi če jih v to nihče ne sili. Le da so se v devetdesetih po šoku osamosvojitve in pogumnega novega kapitalističnega sveta, ki so ga državljani na začetku z odprtimi rokami sprejeli, nekako brzdali in ohranjali nek nivo objektivnega poročanja. Ko so jim ljudje, ki so jih obvladovali, dali zeleno luč, da začnejo pisati po nacional-socialistično, smo slovensko novinarstvo komaj zares videli v svojem “naravnem okolju”.

Kako to poteka v resničnem svetu? Ni vse v demonizaciji Janeza Janše, podtikanju škandalov SDS in maziljenju lika vsakič nove lutke tranzicijske levice (čeprav so tudi ti manevri pomembni). A predpriprava je kondicioniranje volivcev v neko fantazmo socialističnega pravičništva, ki očitno v slovenstvu aktivira stare, nikoli razčiščene nevroze vsiljenega, a kljub temu domorodnega samoupravnega socializma. Kako?

Poglejmo.

Katastrofalne razmere v Amazonu: najbogatejši Zemljan še naprej izkorišča delavce (Dnevnik)

Zakaj se nekateri sramujejo besede socializem? (Dnevnik)

Svetlana Makarovič: Nočem biti kapitalistična krastača na zlatnikih (Večer)

Socializem: nostalgija ali alternativa? (Dnevnik)

Apple z izkoriščanjem delavcev podira rekorde (Delo)

Napoveduje prekarnost konec kapitalizma? (Delo)

Kapitalizem ni prinesel nič dobrega (Dnevnik)

Kako neki lahko imajo vsi nadpovprečne dobičke? Seveda morajo goljufati (Večer)

Globalni kapitalizem srednjega sloja ne potrebuje. (Večer)

Itd.

Skupni imenovalec tega premika, ki se je počasi stopnjeval tam nekje od finančne krize naprej (začel pa s pivovarskimi vojnami Union-Laško-Interbrew leta 2001), so poskus demonizacije tujih nosilcev kapitala, kapitalističnega sistema nasploh in poveličevanje nekakšne “druge poti”, ki jo je nekaj časa predstavljal Hugo Chavez, po razpadu latinskoameriškega socialističnega raja pa skandinavske države in njihov model “socializma” (ki v resnici nima nič skupnega s socializmom, saj je 90 odstotkov industrije v državi v zasebni lasti, a pustimo to). Oče takega svetovnega nazora na globalni ravni je Noam Chomsky. Naši proizvajalci javnega mnenja so mu dali tipičen jugoslovanski spin. Medtem ko Chomsky svet slika kot boj med dobrim in zlom, kjer ameriški kapitalizem, ki poganja vojaški imperializem po svetu, predstavlja nevarnost za svetovni mir, zato se proti njemu mora boriti preostanek človeštva, naši spindoktorji ta vidik prevzamejo in dodajo še svojega – Slovenija pozna drugo pot. In druga pot vodi skozi državno lastništvo pomembnih delov gospodarstva (dodatni element spina je ekonomski zgodovinski revizionizem, kjer se življenje v SFRJ opisuje tako idealistično, da se nam tistim, ki smo ga vsaj za nekaj let doživeli, zdi, kot da opisuje neko drugo resničnost).

Priznajmo si, da stvar deluje. Kako dobro deluje, smo videli zadnjih nekaj tednov, ko so se v naključnem sosledju zgodili trije dogodki. Apple je pred nekaj dnevi postal prva družba, ki je presegla (evropski) bilijon, (ameriški) trilijon dolarjev. 1.000.000.000.000 dolarjev. Težko predstavljiva številka, ki presega letni BDP srednje velike države. Pripravniki, ki polomljeno prevajajo tuje članke za portal 24ur, so našli enega zanimivega o tem, kako Jeff Bezos, ustanovitelj Amazona zasluži 3.000 dolarjev na sekundo, oziroma – prilagojeno razrednobojni retoriki – v 26 sekundah zasluži toliko kot njegovi zaposleni v enem letu. In še en bolj črn dogodek, ki je spremenil moje počitniške načrte – v Genovi se je porušil dotrajani most in tragično prekinil življenje 42 ljudi.

Na videz nepovezani dogodki, na katere so Slovenci reagirali tako tipično, da lahko iz njih odnesemo kar nekaj lekcij.

Jeff Bezos (Foto: epa)

Ob Applu in Amazonu so znali povedati o bogatih, ki bogatijo na žuljih revežev. O azijskih delavcih, ki od utrujenosti skačejo s streh. O mitskem 1 odstotku. O tem, da je pogoltnež Bezos prikaz, kaj se zgodi, ko vse prepustimo trgu in zraven nižamo davke. Sprašujejo se, zakaj Apple svojega premoženja raje ne razdeli revežem – saj bilijon dolarjev nikoli ne bodo mogli porabiti! V zvezi z Genevo pa o pohlepnosti zasebnih družb in zgrešenosti privatizacije upravljanja javne infrastrukture. Branje komentarjev pod članki je moj sociološki hobi, ki mi ob temeljitem pregledu vseh portalov da nek pogled v psiho naroda in zeitgeist družbe. Prebral sem skoraj 500 komentarjev – in prišel do zaključka, da so ljudje osupljivo skladni le pri dveh temah – kar se tiče obsodb pedofilije in kapitalizma.

Kaj lahko izluščimo iz prereza takšnih izjav?

  • Slovenci demoniziramo uspešne ljudi in akumulacijo kapitala, ki jih neizbežno spremlja.
  • Na intimni ravni ljubimo veliko državo, kjer veliki brat pobira mastne davke in poskrbi, da bi bilo vsem lepo, tudi če je cena odvzem osebne avtonomije.
  • V zasebni lastnini vidimo nevarnost za socialni ustroj družbe.
  • Zahodni tržno-potrošniško naravnani svet vidimo kot izvirno pokvarjen sistem, ki ga je nujno treba birokratsko omejevati in z vladnimi dekreti “popravljati”, da bo pravičnejši.

Ravno ta zadnja predpostavka je kronski dosežek slovenskega medijskega ustvarjanja javnega mnenja. Pravičnost. Prišli smo do točke, kjer se na levici nervozno pogovarjajo le še o “večji pravičnosti” – od davčnih bremen do vplačil v zdravstveno blagajno in razdelitve dobička zasebnih družb. Vsaka dajatev se da na neko tehtnico ad hoc pravičnosti, kjer se subtilno namigne, da je vsak nadpovprečno dober poslovnež svoje premoženje pridobil nepravično in ga mora iz tega razloga deliti z manj sposobnimi od sebe. Čeprav živimo v evropsko primerljivo eni najbolj egalitarnih družb na svetu – v takšnem bizarnem socialističnem laboratoriju, kjer dvočlanska družina z dvema otrokoma in dvema plačama okrog 1.200 evrov, ob upoštevanju vseh vzvodov socialne države zasluži le simbolično več, od enake družine, kjer starša zaslužita minimalno plačo. Bi naš narod sprejel takšno retoriko lažne pravičnosti, če jim ne bi bila že dobro desetletje vsak dan servirana na pladnju režimskih medijev? Ameriški levičarski mediji so odigrali pomembno vlogo pri netenju rasnega sovraštva med Američani. Washington Post, The New York Times in podobne publikacije temnopoltim prebivalcem vsak dan postrežejo z novo zgodbo o tem, kako so sistemsko zatirani, kako jih belci ekonomsko onemogočajo in kako si za svoje tegobe niso krivi sami. Tako jih vzdržujejo v stanju večne odvisnosti od velike države – takšni ljudje bodo za zmeraj odvisni od socialne podpore, bonov za hrano, državno vodenih akademskih programov rasnega profiliranja (affirmative action). Vedno bodo volili za tiste, ki bodo obljubljali, da socialni balonček privilegijev ne bo nikoli usahnil. Na tak način bodo sužnji socialne države za zmeraj. V tem trenutku imajo slovenski mediji podobno vlogo pri kondicioniranju slovenskega volilnega telesa – predvsem tistih volivcev, ki vsake volitve premišljujejo, koga bodo volili (podjetniki in libertarno usmerjeni bodo zmeraj volili desnico, politični aktivisti bivšega režima in določeni poklici, tesno povezani z državo – predvsem javni uslužbenci -, pa vedno levico).

Zaenkrat jim to izvrstno uspeva. Povprečen slovenski volivec v devetdesetih me je zelo spominjal na sodobne Kitajce. Optimističen, podjeten, trdno usidran v zahodno kapitalistično vsakdanjost. Povprečen volivec leta 2018 je zagrenjen, jezen, depresiven, zavisten in trdno prepričan, da se mu godi krivica – prepričan je tudi, da dobro ve, kdo je kriv za vse njegove tegobe. Slovenci smo se v desetih letih spremenili v temnopolte Američane. Spremenili smo se v žrtve. Globoka države pa ima žrtve najraje – s socialistično demagogijo se jih da izvrstno manipulirati. V zameno za nekaj drobtinic.

Zato smo danes tukaj, kjer smo. Ni kriv Janez Janša, niti SDS – boljše kampanje, kot jo je letos imela SDS, v slovenskem prostoru ni mogoče izvesti. Niti niso krive preostale desne stranke, ki niso nabrale dovolj glasov za prvo zares desno vlado v zgodovini države. Kriv je globoko zakoreninjen virus socializma, ki so ga uspeli s smelo uporabo režimskih medijev ponovno aktivirati igralci z levico povezanih kapitalskih omrežij. Če ne bi bilo desetletja pranja možganov in redefiniranja položaja slovenskega naroda kot žrtve kapitalistične zarote, se enostavno ne bi moglo zgoditi to, da bi vlada, ki je bila najmanj priljubljena v zgodovini države in je že 2 leti disfunkcionalno delovala v rezervnem programu, dobila še en mandat ob manjših lepotnih popravkih in ob podpori neomarksističnih populistov. Slovenci v devetdesetih bi takšno vlado pospremili iz parlamenta. Slovenci leta 2018 mislijo, da so žrtve, in vsa levica je usklajeno delovala kot razbijalka krivic, ki bo poskrbela, da bomo živeli “bolj pravično”.

Janez Janša (Foto: STA)

Na srečo se je pokazalo, da obstaja tudi zdrav podstat družbe – 31 desno-sredinskih sedežev v trenutni klimi je čudež, čeprav ga nekateri vidijo kot poraz. Po svoje prikaz, kako učinkovito je delovala kampanja SDS, po drugi strani tudi znamenje, da slovenstvo še premore nekaj pomladnega zagona, ki se ne bo nikoli pokoril levičarski demagogiji. Teh 31 glasov je vzpodbuda za naprej. Vzpodbuda za nek boljši, bolj racionalen jutri. Za prihodnost, ki jo bo bolj odločilno oblikovala informacijska tehnologija – predvsem uporaba socialnih omrežij. Kot v ZDA bi ta preskok utegnil biti odločilen za menjavo miselnih konceptov družbe. Zdaj zveni kot znanstvena fantastika, a ne pozabite – Twitter in Facebook sta zrušila arabske despote (čeprav so izvirno revolucijo nato ugrabili verski despoti, a to je že druga zgodba, specifična za muslimanske države). Pred 10 leti si nihče ne bi mislil, da bodo Gadafi, Ben Ali in Mubarak padli zato, ker so tiranije naveličani mladi Arabci prek socialnih omrežij delili svoje nezadovoljstvo in upe na prihodnost. Ni naključje, da kitajska komunistična partija povsem blokira tuja socialna omrežja, dovoljuje pa le svoja strogo nadzirana in cenzurirana (Weibo, WeChat). Centri moči se nagonsko bojijo svobodnega deljenja informacij. Tudi naši – trdno sem prepričan, da sistemski napadi na domače desne komentatorje na Twitterju niso nobeno naključje. Ravno takšni napadi so prikaz, da se ljudje, ki zaenkrat prek tiskanih in televizijskih medijev obvladujejo javno mnenje, zelo dobro zavedajo, kaj jih čaka v prihodnosti, če ničesar ne storijo. Zato smo ravno zdaj v prelomnem trenutku naše zgodovine. Nič manj pomembnem kot tistem leta 1848, ko je nastal program Zedinjena Slovenija. Nič manj pomembnem kot je bila razglasitev rezultatov plebiscita o odcepitvi od komunistične diktature leta 1990. Nekdo se zaveda, da se vsaj na socialnih omrežjih in s pomočjo digitalnih medijev narod prebuja in da mu je dovolj igranja žrtve. V tem trenutku je to prva bojna fronta, ki nas nekoč – morda v bližnji prihodnosti – utegne osvoboditi socialistične demagogije. Če nam ta preboj ne uspe na medmrežju, je prav vseeno, koga globoka država pripelje v naslednji krog oddaje “Torej bi rad bil predsednik vlade?”. Zmagal bo Danilo Tuerk. Zmagala bo Tanja Fajon. Zmagal bo Tone Fornezzi Tof. Borba, ki poteka zdaj, je odločilna borba za nadaljnjo suverenost in prosperiteto našega naroda – dobili pa jo bomo le tako, da z obvodom režimskih medijev dosežemo ljudi in jim povemo, da niso žrtve kapitalizma, ampak njegovi zmagovalci. Da bodo razumeli: odličnost in vzor slovenstva sta Peter Kozina in Janez Puh, ne Edvard Kardelj in Boris Kidrič.

Mitja Iršič