Kot vidim, v teh dneh po Ljubljani krožijo dva “paperja” in en “non-paper”, ki se povezujejo oz. dopolnjujejo med seboj in z nekaterimi političnimi strankami/gibanji v Sloveniji; ponekod pa si tudi značilno nasprotujejo.
Gre za naslednje dokumente:
- Manifest Socializem 21. stoletja, ki nosi datum januar 2021 in je napisan v slabi slovenščini, kot bi ga prepisali iz komunističnih/marksističnih priročnikov in mu dodali nekaj popra iz zakladnice organizacij, kot so (bile) Frakcija rdeče armade, Rdeče brigade ali
- Izjava o slovenski spravi, ki so jo sestavili Peter Štih, Tadej Bajd, Tine Hribar, Jože Krašovec in Peter Vodopivec in ki jo je 15. marca 2021, ob tridesetletnici samostojne slovenske države objavila SAZU.
- Non-paper Western Balkans – a way forward, ki je napisan v brezhibni angleščini in predlaga spremembe meja na Balkanu.
Manifest “Levice”
Ad 1. V moj poštni nabiralnik je iz New Orleansa (kjer je januarja prišlo do nasilja in pobijanja), in Ljubljane priletel politični manifest “Levice” z naslovom Socializem 21. stoletja – en planet, ene vrednote, eno ljudstvo, ena lastnina, ena vlada. Prvi trenutek sem pomislil, da gre za montažo odlomkov iz sovjetske in jugoslovanske revolucionarne literature – npr. iz petdesetih let prejšnjega stoletja – po bolj pozornem branju pa domnevam da gre za provokacijo v nizu aktualnih protivladnih “vstaj”, protestov in deklaracij. V besedilu si segajo v besedo pojmi kot socializem, kapitalizem, marksizem in leninizem, migranti, begunci, LGBT, NOB, NVO, Nato, EU, janšizem in fašizem… Manifest obsoja stranke SDS, NSi in SMC (to stranko morajo bojevniki za socializem obtoževati kolaboracije), bogataše, Cerkev, zasebno pobudo v šolstvu in zdravstvu… O “svobodi govora” pravijo, da “poudarja pretirano pravico vsakega posameznika, da se svobodno izraža” in da jo je potrebno “v primernem trenutku” nadomestiti “s pojmom svoboda medijev”.
“…sklicevanje na pravico posameznika do svobodnega izražanja in svobodo govora se enostavno razglasi za sovražni govor in za ogrožanje demokracije… Največji nasprotniki v družbi so v vrstah RKC duhovščine, pa tudi posamezniki iz vrhov drugih religij, profesorji zasebnih šol in fakultet, lastniki podjetij i obrtniki, razne gospodarske in podjetniške zbornice, veliki kmetje, lastniki, uredniki in novinarji desničarskih medijev, župani podeželskih občin, ruralno prebivalstvo, ostanki meščanstva v urbanih središčih, falsifikatorji zgodovine NOB, asociacije raznih nacionalističnih in folklornih subkultur ter potomci klerofašistične sodrge.”
Manifest poziva somišljenike, naj zasedejo čim več pomembnih položajev, predvsem tistih, za katere niso potrebne volitve; predvsem pa naj oblikujejo antifašistične celice, skupine in odrede, ki bi “v primernem trenutku izzvali ulično nasilje”. Namesto predstavniške demokracije bi uvedli delegatski sistem, Evropsko unijo bi spremenili v socialno unijo brez Evropske centralne banke… Privrženci manifesta naj bi spodbujali državljansko nepokorščino zoper vladne ukrepe, “da bo Slovenija iz epidemije izšla kasneje kot nekatere druge EU države ter tako ob splošnem revoltu množic povzročili padec vlade”.
Manifest ne prikriva sorodstva z deklaracijami in članki, ki se pritožujejo nad zatiralsko politiko slovenske vlade, nad njeno “vojno proti medijem”; najbližji pa si je z nasprotniki izjave SAZU, ki se oglašajo v Delu pa še marsikje. Nekatere formulacije so si podobne kot jajce jajcu. Glede “kolaboracije” v drugi svetovni vojni je neposreden: “Po naši raziskavi se je delež tistih, ki odobravajo neusmiljen obračun s kolaboranti po drugi svetovni vojni (mišljeni so povojni zunajsodni poboji, op. D.R.), od leta 2000 do leta 2020 povečal iz 27% na 42%, kar kaže na znaten uspeh naših aktivnosti. Obenem ta odstotek nakazuje, da bo mogoče v obdobju naslednjih 3 do 5 let ob naraščajoči javni podpori dokončati delo borcev NOB.” Po drugi strani so nekatere formulacije v manifestu podobne programskim pričakovanjem slovenske postkomunistične levice. Posebej zanimive so podobnosti z nekaterimi najnovejšimi političnimi nastopi.
Škandalozne izjave Čeferina
Ob koncu tedna sta bila objavljena dva pomembna intervjuja: s Tomažem Veselom in Aleksandrom Čeferinom. Vesel se je v sobotnem Delu, Čeferin pa v intervju za POP TV obregnil ob nedolžno – priporočilom drugih evropskih predsednikov podobno – priporočilo slovenskega predsednika vlade, naj ljudje v času vrhunca epidemije ostanejo doma. “Sanje vseh avtoritarcev,” pravi Vesel, “so, da so ljudje lepo doma na kavču, in da (ljudje od doma? avtoritarci? op. D.R.) obvladujejo vse, tudi nadzorne institucije.” V istem časopisu omenjajo nevarnosti, ki pretijo Slovencem od aktualne vlade: razkroj civilizacije, izredno stanje, tovarna zlobe, laži, pritiski tretjerazrednih uradnikov, preživetje politične kaste, zloraba koronskega časa za nepotrebne in protiustavne posege v človekove pravice, nezadržna geopolitična slast, brezno sramote… V Delu med odklonilnimi odzivi na stališče SAZU o narodni spravi spet objavljajo izjavo komunističnega društva SRP. V nedeljo je predsednik Uefe Aleksander Čeferin na Pop TV v dvajsetih minutah večernega zvezdnega časa razmere v Sloveniji označil z izrazi, kot so: nasilje (to besedo je ponovil štirikrat), represija in pritiski… Oblast je dvakrat obtožil, da ima ljudi za bedake, ki ležijo na kavču; najbolj zanimiva pa je bila izjava, da ob njem v odboru Uefe sedijo štirje milijarderji, ki bi jih lahko usmeril proti Sloveniji (v njeno korist? zoper njo? op. D.R.), če bi bila urejena država.
dr. Dimitrij Rupel