Prizori iz Kremlja so (bili) zadnje čase groteskni. Putin sedi za belo mizico na robu neskončno velike dvorane. Na drugem koncu so na stolih svetovalci. Jasno je, če želijo slišati drug drugega, morajo malodane kričati. Podobno je, ko sprejema tuje voditelje. Dolga in ozka konferenčna miza. On na enem koncu, gost na drugem, vmes deset metrov ničesar. To so počeli carji. In Putin hoče z boljševističnimi metodami postati nov ruski car. Tudi navzven se mora to videti, svetovalci ali gost morajo čutiti in se zavedati, kdo se lahko dotakne neba. In zdi se, da je že dosegel stopnjo tirana, ko postane fizični stik med človekoma nemogoč, in da uporablja primerno prostorsko razdaljo, ker se boji Bruta iz svojih vrst.
Vladimir Putin ni blagoslov za Rusijo, lahko je le prekletstvo; kot vsi nekdanji uslužbenci socialističnih tajnih služb (to so bile v resnici politične policije, namenjene za nevtralizacijo ideoloških nasprotnikov), ki so se povzpeli do položajev voditeljev držav. Ko se je bolestno ambiciozni leningrajski aparatčik KGB leta 1996 preselil v Moskvo, ni izgubljal časa. S pomočjo stare komunistične nomenklature je leta 1998 postal vodja FSB (naslednica KGB), avgusta 1999 že bil imenovan za vršilca dolžnosti vlade, za svoj prvi predsedniški mandat je bil izvoljen manj kot štiri mesece kasneje. S političnimi in z zakonodajnimi manevri (preskoki s položaja predsednika vlade na predsedniško funkcijo in nazaj), odstranitvijo vseh, ki se z njim ne strinjajo, s pregonom opozicije in spremembo ustave (2021) se njegovo vladanje lahko podaljša do leta 2036, ko bo star 84 let.
Podobno je v kar nekaj nekdanjih sovjetskih republikah, kjer s trdo roko z družinami in njihovimi prijatelji vladajo tirani. Po pravilu so zavezniki Putina, podpirajo njegove ekspanzionistične težnje po obnovi sovjetske države iz časa hladne vojne in nadzoru vzhodnoevropskih držav. In vsi vemo, da je slednje Sovjetska zveza obvladovala s silo. Putin se zagotovo spomni, kako je “prijateljska” Rdeča armada leta 1956 vdrla na Madžarsko in opustošila Budimpešto, kako so Sovjeti leta 1961 Zahodno in Vzhodno Nemčijo ločili z berlinskim zidom in kako so leta 1968 napadli Češkoslovaško. Izgovor je bil vedno podoben, če že ne enak: »pomagati« državam, kjer ob pomoči imperialističnega Zahoda dvigujejo glave reakcionarji in nacisti.
Putinov besednjak z grozo poslušamo v Sloveniji
Tudi danes Kremelj trdi, da želi v Ukrajini odpraviti nacizem. To je povsem boljševistični besednjak, ki ga lahko z grozo poslušamo tudi v Sloveniji, ko leva opozicija z medijskim mainstreamom trdi, da je desnosredinska vlada fašistična, nacistična. In to govorijo isti ljudje, ki simpatizirajo s Putinom in so z režimom v Moskvi tudi prijateljsko povezani. Isti ljudje, ki zavračajo možnost, da bi Slovenija začasno sprejela Ukrajince, ki bežijo pred ruskimi tanki. V nasprotju z ljudmi z Bližnjega vzhoda in iz Afrike, ki svoje žene in otroke puščajo doma, sami pa v Evropi prek socialnega turizma iščejo zabavo in širijo islam, gre pri Ukrajini za resnične begunce: za nemočne ženske in otroke, medtem ko moški ostajajo, da bi branili svojo domovino.
Ukrajina se je pred tridesetimi leti zavestno odpovedala jedrskemu orožju (na ozemlju Ukrajine je bil tretji največji jedrski arzenal na svetu), ker je računala na članstvo v EU in Natu. A je njen vstop blokirala predvsem Nemčija, ki je zaradi plinovodov Severni tok 1 in 2 popuščala Putinu. Kako ima Janša prav, ko pravi: “Če se ne bo širila EU, se bo kdo drug.” Tako se je svet zdaj znašel na robu globalnega spopada.
Putin nikakor ni velik državnik in voditelj, je le blaznež, ki se mu je ob mlačnih opozorilih Zahoda zvrtelo od višine. Seveda bi lahko zamižali, vse skupaj vrgli čez ramena in upali, da Rusija želi le Ukrajino. Toda vse kaže, da je norec s konca konferenčne mize povišal vložek in začel igrati igro, iz katere se (skoraj) ne more več umakniti. V tej nevarni igri mu je do zdaj uspelo le dvoje: da je od sebe odvrnil večji del sveta in da ruska vojska vendarle ni tako mogočna, saj še številčno premočni lovci pete generacije ne morejo zagotoviti popolnega nadzora na nebu.
Jože Biščak