Nova normalnost

Jože Biščak je glavni in odgovorni urednik Demokracije in predsednik Domoljubnih novinarjev Slovenije. (Foto: Arhiv Nova24TV)

Najprej je bila ena burka. In to je bilo presenečenje. Potem jih je bilo več. In niso bile več presenečenje. Ali ilegalni prehodi meje. Danes je presenečenje, če nekega dne noben migrant ilegalno ne prestopi meje. Vse drugo postaja normalno. V to nas prepričujejo mainstream mediji, vlada in levičarski aktivisti. Normalnost z ulic Bejruta, Kabula, Islamabada ali Nairobija naj bi v imenu “različnosti” in “solidarnosti” postala normalnost v Stockholmu, Berlinu, Parizu in Ljubljani.

Se spomnite filma Življenje je lepo? Glavni junak Guido (Roberto Benigni) s sinom konča v taborišču. Odločen, da ga bo obvaroval pred kruto resničnostjo, mu življenje za žico predstavlja kot igro. V svetu majhnega otroka se stvari hitro normalizirajo: igro vzame za svojo, sprejema vzorce obnašanja, hoja med trupli postane zanj nekaj običajnega. Ker ne pozna nič drugega, mu je sčasoma življenje v taborišču samoumevno. Šele kasneje v življenju, tega film sicer ne pokaže, bo začel o teh stvareh dvomiti.

Prilagajanje na novo normalnost (ali realnost) je nekaj, kar vsi počnemo, ne da bi se vprašali, ali je to prav. Naša podzavest v takih primerih deluje kot računalnik; naloži se nov program, stari se samodejno izbriše (ali nekam začasno “odloži”). Podobno kot vozimo avtomobil po sončnem dnevu, nato pa nenadoma začne deževati. In dežuje več dni. Za volanom se takoj začnemo obnašati drugače, večurna vožnja po dežju nam postane normalna.

Vse se je začelo z eno burko …
Na tovrstno sposobnost prilagajanja računajo globalisti, kulturni marksisti, ki spodbujajo, da staro celino preplavijo tujerodni, da bi tako uresničili načrt “velike zamenjave” ter uničili evropsko tradicijo in civilizacijo, ki temelji na nacionalnih državah, družini in krščanstvu. Ne želijo transkulturalizacije migrantov, da se preselijo v drugo družbo in prevzamejo njeno kulturo, temveč prisilne kulturne spremembe, da domačini pozabijo na svoje prednike in sprejmejo tuje vzorce obnašanja. Na Švedskem je nova normalnost posiljevanje domačink in zažiganje avtomobilov. Ni več dnevna novica, da zagori avtomobil ali da je posiljena Švedinja, novica je, če se to ne zgodi.

Foto: epa

Saj sami dobro veste. Najprej je bila ena burka. In to je bilo presenečenje. Potem jih je bilo več. In niso bile več presenečenje. Ali ilegalni prehodi meje. Danes je presenečenje, če nekega dne noben migrant ilegalno ne prestopi meje. Vse drugo postaja normalno. V to nas prepričujejo mainstream mediji, vlada in levičarski aktivisti. Normalnost z ulic Bejruta, Kabula, Islamabada ali Nairobija naj bi v imenu “različnosti” in “solidarnosti” postala normalnost v Stockholmu, Berlinu, Parizu in Ljubljani. Ogromno je že stvari, ki so v nasprotju z nacionalnimi zakonodajami, a se le malo naredi, da se to prepreči. Tožilka Mateja Roguljič iz Krškega je tako zavrgla ovadbo zoper Maročana, ki sta ukradla avtomobil domačinu in ga v prometni nesreči uničila, ker bi to povzročilo državi preveč stroškov. In to je očitno nova normalnost.

Proces nove normalnosti spodkopava pravno državo
Ta proces postopnosti je strategija islama, ki uničuje evropsko kulturo, spodbuja nas k normalizaciji stvari, ki za nas nikoli v zgodovini niso bile normalne. Proces nove normalnosti spodkopava pravno državo, na kateri temelji kultura stare celine. Proces nove normalnosti postaja realizem, kar je skrb vzbujajoče, še posebej ker večina ni zmožna več niti moralnega ogorčenja, kaj šele konkretnega ukrepanja. Zato vsako tiho prilagajanje pomeni novo erozijo vrednot, ob katerih smo zrasli.

Tožilka Mateja Roguljič. (Foto: STA)

Verjamem pa, da se bodo bralke in bralci z veseljem prilagodili rahlo spremenjeni obliki revije Demokracija. A da ne bo pomote: usmeritvi revije ostajamo zvesti. Pred dvema letoma smo obliko malenkostno že spremenili, zdaj s tem nadaljujemo. Revija je po novem bolj “zračna”, prijaznejša sta velikost in oblika črk, razmik med njimi in med vrsticami pa prinaša večjo preglednost, nova grafika dopolnjuje tekste, drugačna postavitev in nekoliko večje fotografije omogočajo lažjo predstavo napisanega. Upamo, da vam je všeč, veseli bomo tako vaših pohval kot kritik in predlogov. Predvsem pa smo prepričani, da boste še naprej naši zvesti bralci.

Jože Biščak