Nova Slovenija ima priložnost, da slovenske levičarje sooči z lastnim radikalizmom

Mitja Iršič (Foto: osebni arhiv)

Bliža se ključno obdobje v pomladi življenja naše države. Vse je odvisno od tega, ali bo Nova Slovenija odločno rekla NE neomarksistom, ki se pretvarjajo, da so leva sredina, ali pa bo postala tista prava žlahtna desnica Spomenke Hribar in Janeza Škrabca, kakor si jo je zamislila globoka država – kozmetični popravek na političnem horizontu, ki bi vsaj na videz lokalno in mednarodno legitimiral perpetualizacijo levičarske nadvlade v Sloveniji.

Sanjači govorijo, da bo imela Nova Slovenija v sredinski vladi ključno vlogo pri sestavljanju koalicijske pogodbe, kar je zelo vprašljivo. Če bi jo imela, bi to pomenilo politični konec t. i. leve sredine, saj si Slovenci levo sredino predstavljamo precej bolj levo, kot je evropsko povprečje. Program Nove Slovenije je logična kontinuiteta SDS-ovega, skupaj pa sta diametralno nasprotje tega, za kar se zavzemajo v združeni levici, pardon, levi sredini. Koalicijska pogodba, ki bi jo diktirala Nova Slovenija, bi za volivce slovenske sredina pomenila neoliberalno izdajo in zmago kapitala nad delovnim ljudstvom, kljub temu, da njihov program za evropske razmere niti ni tako zelo radikalno liberalen.

Zanimiva teza, ki so jo v javnost preko podložnih nekritičnih medijev lansirale leve stranke, je, da bi bila zanje veliko lažja koalicija z Novo Slovenijo kot z Levico. Z vidika piara in kozmetičnega izgleda sredinskosti, morda. Z vidika programa pa niti ne. In tega jim noben dominanten medij ni vrgel v obraz. Sploh SD, ki se je od Igorja Lukšiča naprej tako zelo radikalizirala, da jo je ideološko, vedno bolj pa tudi programsko vsako leto težje ločiti od Levice. Socialni demokrati skupaj z Levico sanjajo o udeležbi delavcev pri dobičku. Doktor Jernej Štromajer je po enem od predvolilnih soočenj, kjer je Luka Mesec čelo praskajočim gospodarstvenikom razlagal o vseh radostih udeležbe delavcev pri dobičku, nato na Twitterju užaljeno dodal, da Mesec ni prvi, ki se je spomnil te bistroumnosti – on je pisal o tem, kako bi podjetnikom legalno plenili dobičke, že veliko prej.

Edina skrb politike je spopad z globalno konkurenco
Pozabimo na hecne enovrstičnice o zelenih digitalnih prestolnicah, skrbi za pravno državo, pravično družbo, umestitev Slovenije med 10 najboljših držav tega sveta in podobne domislice levih spindoktorjev, ki pišejo piar-pamflete za SMC, LMŠ, SAB in SD.  Ključna vloga države v postkomunistični družbi, ki se še ni znebila večine državno in paradržavno vodenega gospodarstva, je privatizacija, liberalizacija in priprava notranjega trga na samostojni spopad z globalno konkurenco. To je edina pomembna odgovornost trenutne politike, ki bo zares krojila prihodnost nas in naših potomcev. Zdravstvo, pokojnine, kvaliteta šolstva, pretirana obdavčitev dela … vse druge težave upravljanja države so subsidiarne primarni gospodarski iniciativi. Ko bomo s privatizacijo stabilizirali in normalizirali gospodarstvo, bodo ostale stvari po inerciji same padle na svoje mesto.

Katere stranke bi uvedle socialno kapico? Le dve. SDS in NSI. Ta tako nujni ukrep, ki bi v Sloveniji obdržal sposobne in ambiciozne nadpovprečneže, vse stranke na levici brez izjeme vidijo kot “odpustke za bogate”. Razredni boj je pač raison d’être levice.

Kako naj stranka, ki želi implementirati klasično liberalni program, sklepa koalicijske pogodbe s tako drugačnimi strankami od sebe?
Kako bi privatizirali? Levica in DeSUS sploh ne bi. SD v omejenem obsegu in zmeraj tako, da bi država ohranila kontrolni delež, SMC govori o nadzorovani privatizaciji, LMŠ še nima kaj konkretnega za povedati. Kakšno politiko se da voditi s tako dvoumnimi koncepti, smo videli v štirih letih Cerarjevega mandata. Lahko bi rekli, da smo bili priča mandatu po okusu stricev. Tam, kjer se je le dalo, se je prodajo državnih družb načrtno sabotiralo s podajanjem odgovornosti med SDH in vlado, dokler tuji lastnik ni izgubil potrpljenja in volje (Telekom). Vlada je do konca mandata uspela pripeljati manever zadrževanja prodaje stričevskega osebnega prašička NLB, s smešnimi izgovori o nujnosti predhodne rešitve vprašanja hrvaških varčevalcev (čeprav so za to okoliščino vedeli že dolgo, preden so jo začeli problematizirati). Na koncu smo prodali nekaj družb, ki so bila že dovolj izsesane skozi leta državno-upravnih pustošenj, da se jih ni več splačalo obdržati (Adria Airways, Letališče Jožeta Pučnika, Žito, Helios, Pivovarna Laško …). S temi so potem tuji zasebni lastniki praviloma le v nekaj kvartalih dosegli to, kar državnim upravljalcem ni uspelo desetletja: sanacijo, optimizacijo in ustvarjanje čistega profita. Zanimivo za nadaljnja koalicijska pogajanja je to, da tako SD kot LMŠ ne podpirata prodaje Telekoma in se zavzemata za reklasifikacijo družbe kot naložbe strateškega pomena. Kako naj stranka, ki želi implementirati klasično liberalni program, sklepa koalicijske pogodbe s tako drugačnimi strankami od sebe?

Na NSi je velika odgovornost za prihodnost države. (Foto: Nova24TV)

SDS jih načeloma lahko, ker je relativna zmagovalka, ki ji je četrtina Slovencev podelila legitimen mandat za sestavo vlade. NSI pa jih s svojimi 7 odstotki ne more. Ne glede na to, kako visoko ceni svojo pogajalsko težo. Znotraj LMŠ in SMC gotovo obstaja liberalna struja, s katero bi se najmočnejša stranka na desni lahko pogovarjala. Najšibkejša pa ne – saj jo bodo radikalni elementi znotraj peterčka živo požrli. Analitiki močno precenjujejo željo arhitektov novega LDS-a po žlahtno desnem okrasku. Ne potrebujejo ga. Pot do socialističnega raja je veliko lažja in vodi skozi očitno izbiro manjšinske vlade petih levo-sredincev in izven-koalicijskega partnerstva z Levico. Takšna koalicija bo veliko bolj prijazna politiki, ki jo bo od zadaj – kot je to počela že do zdaj – narekovala SD. Zato bo Nova Slovenija uspela implementirati bore malo svojega programa, če na silo vstopi vanjo.

Za ogromno denarja gre. Zdaj ni čas za napake. Po hitrem postopku je treba do konca izpeljati 2. tir za + 1,4 milijarde evrov (in ignorirati strokovno oceno OECD, da tak projekt za več kot milijardo evrov nima ekonomske računice). Treba je na vsak način obdržati državno banko in telekomunikacijsko podjetje. Treba je ustaviti privatizacijo tistih podjetij iz strategije 2013, kjer je to še možno. Za kaj takega pa bi bil NSI v vladi moteč element. SDS lahko koalicijo sestavi s posameznimi sestavnimi deli LMŠ-ja in SMC-ja, ki so nekako na robu ekonomske normalnosti (nekje na ravni ALDE). NSi bi bila prisiljena iti v koalicijo s celotno levo pahljačo nerazbitih strank, ki bi vsaka na svoj način ohranila elemente radikalizma – ne le v SD, tudi v LMŠ in SMC ždijo ideologi (Raz)družene Levice, ki se hočejo parazitsko, preko kvazi-sredinskih instant-strank prilepiti na politični mainstream. Milan Brglez v SMC, Golobičev operativec Kralj in Pozitivni Slovenec Golubović v LMŠ. Če bo NSI hotela vstopiti v koalicijo, bo morala podati roko prav tem radikalnim elementom znotraj virtualne sredine. Če bo vlado sestavljala SDS, pa lahko po inerciji filtrira radikalne dele sredinskih strank in sklene koalicijsko pogodbo le z liberalnejšo sredico.

Odločitev Nove Slovenije lahko predstavlja tisti jeziček na tehtnici, ki bo državo prvič po desetih letih znova pripeljal na pot desno-sredinske evropske normalnosti
25. junija smo obeležili spomin na dan, ko smo uradno postali država. Še danes se pozna, da nas je tam na Trgu republike prvič kot samostojne Slovence pozdravil nekdo, ki si prostotržno naravnane, neodvisne Slovenije sploh ni želel. Morda je tudi zato, ker je glavni slovenski vernik v internacionalni socializem soustvarjal to državo, ta postala tipična zmedena 27-letnica. Ne ve, za koga se odločiti – za postavnega, delavnega zahodnjaka, ki od nje pričakuje, da je finančno odgovorna in si ustvari svojo kariero, preden bo iz nje naredil pošteno žensko, ali nevarnega frajerja, pijanega od nostalgije o slavi Sovjetske zveze in oktobrske revolucije, ki se bo z njo zabaval, jo vozil zraven na strelske vaje, nato pa – odvisno od njegovega počutja in potreb – pustil z dvema nezakonskima otrokoma ali pa jo zaprl v klet kot spolno sužnjo. Odločitev je težka le zato, ker je naše dekle še tako mlado. Demokracija potrebuje čas, da dozori. Volitve 2018 so bile morda ključne na tej poti. Odločitev Nove Slovenije pa lahko predstavlja tisti jeziček na tehtnici, ki bo državo bodisi prvič po desetih letih znova pripeljal na pot desno-sredinske evropske normalnosti bodisi jo pahnil v nadaljnjo socialistično stagnacijo in obuditev sanj  o Golobičevi levi superstranki.

Zdaj je že jasno, da je nerazbiti peterček LDS petglava hidra iste tiho-radikalne levičarske pošasti, ki jo že leta preoblečeno v sredinski plašč kot nov model vladanja promovira globoka država. Poleg antijanševske retorike jih druži še volja po nadaljevanju socialistične zgodbe, zaradi katere so nas prehiteli Čehi in nas dohitevajo Poljaki, Madžari ter Slovaki. Želijo še več prisilne uravnilovke, za še več enakosti v državi, ki je že danes ena najbolj enakih na svetu. Želijo obdržati vzvode oblasti nad gospodarskimi sistemi in kažejo prekleto kreativnost, ko opravičujejo njihovo nadaljnje državno lastništvo. Dobršen del programskih spisov posvečajo prepričevanju ljudi, kako nizki so v resnici davki v Sloveniji (tudi tu uporabijo dobro mero kreativnosti), in zakaj ne bi bilo nič hudega, če bi bili še višji.

V sredici našega naroda še zmeraj ždi tista želja po liberalizmu, evropski normalnosti
Če Nova Slovenija sklene pogodbo s hudičem, bo tako legitimirala propadlo levičarsko politiko in ji nezasluženo podelila pečat nove sredinske normalnosti. Če pa odločno reče ne, se bo leva sredina morala zazreti v ogledalo in se srečati sama s sabo. Koalicijsko ali izvenkoalicijsko sodelovanje z Levico bi za sredinske stranke pomenilo sklenjen krog – končno bi bili soočeni z manifestacijo politike, ki so jo skozi stranska vrata sami korak za korakom potiskali v ospredje slovenske resničnosti. Morali bi si priznati, da tudi v njihovih vrstah vlada kar precejšnje navdušenje do skrajnega levičarstva, ki bi ga bolj radikalni elementi znotraj strank sredine z veseljem vzeli za svojega. A potem bi tudi slovenski volivci videli, da leva “sredina”, kakršno so volili, niti približno ni več sodobna verzija Drnovškovega gradualizma, h kateremu se tako radi vračajo. Videli bi, da so nevede volili skupino skrajnih aktivistov, ki bi radi spremenili ustroj družbe na tak način, da bi bil bolj podoben tistemu pred letom 1991. Potem bi volivci najbrž na naslednjih volitvah dvakrat premislili, če je to res pot naprej, ki si jo želijo. Prepričan sem namreč, da v sredici našega naroda še zmeraj ždi tista želja po liberalizmu, evropski normalnosti, uspehu na podlagi meritokracije in vseh drugih stvari, zaradi katerih smo se tako pomembno razlikovali od preostalih, manj uspešnih socialističnih republik bivše Jugoslavije. Le zaspala je malce, ta sredica. Pozabila je na lekcije, ki se jih je generacija pred njo naučila v socializmu. Zdaj je čas, da se zbudi. Koalicija levo-sredinskih strank z Levico le zato, ker bizarno kontraproduktivno vztrajajo na izolaciji Janeza Janše, je morda tisti ključen trenutek, ko bi se iz sanj prebudil tudi najbolj pravičniški, egalitarizmu prijazni slovenski socialni demokrat in si rekel: “To pa ne – Venezuele si pa ne želim!” Zato je za prihodnost slovenske pomladi kot tudi za normalen razvoj države ključno, da Nova Slovenija z zavrnitvijo petokrakega LDS-a tega prisili, da se sooči sam s sabo v anarholevičarskem brlogu propadlih idej, ki jih je sam ustvaril.

Mitja Iršič