Nova Slovenija gre na sredino. Razložil bom, zakaj je to slabo tako zanje kot za slovensko pomladno opcijo. Del politične umetnosti je tudi oportunizem in prilagajanje mentalnim zablodam volivcev, zato razumem, da danes NSi s svojim obratom na sredino oportunistično razmišlja na podlagi treh postulatov:
1) V Sloveniji obstajajo sredinski volivci brez trdo-levih kolektivističnih vzgibov.
2) Ti sredinski volivci niso zadovoljni s kvaziliberalnim četverčkom SMC+LMŠ+SAB+DeSUS.
3) Zato si želijo alternative, ki je v slovenskem političnem prostoru ne najdejo.
Česar se skupaj z veliko večino analitikov, družbenih filozofov in političnih igralcev ne zavedajo, pa je to, kar pisci scenarijev za politike tipa Erjavec, Bratušek, Cerar, Židan in Šarec vedo že zelo dolgo časa: sredinski volivci so mit – vsaj v Sloveniji. Sredinski volivci, ki so volili vladni četverček, so zelo veseli tega, kar so dobili: vlado, ki skrbi za status quo, da se nikoli nič ne bo spremenilo (vsaj do naslednje velike recesije), da se bo občasno iz pojedine velikih prikotalila kakšna drobtinica za navadne smrtnike in da se bodo še naprej lahko imeli za liberalce s specifično slovenskim koktajlom državnega intervencionizma, kulturnega marksizma in socialistične uravnilovke.
Slovenska sredina v resnici ni nobena sredina – je skupina ljudi, ki niso jugonostalgiki, NOB-jevci, promigrantski aktivisti (SD), niti niso mladi uporniki. So pa še vedno globoko ujeti v miselni vzorec velike države, ki jemlje iz eteričnih nebes in “pravično” deli med državljane. In ti vzorci presegajo vsakokratne nove obraze, vsakokratno opozicijo in vsakokratne operativno nesposobne oportuniste, ki se po naključju znajdejo v centru izvršilne oblasti. Globoka država le streže povpraševanju, ki je na trgu, ter zaskrbljenemu, po veliki državi hlepečemu ljudstvu daje, kar si želi:
“Dragi delavec, prisilili smo tvojega delodajalca, da ti izplača vsoto denarja, ki jo je naš centralni komite določil kot pravično.”
“Dragi kadilec, skupaj s tabo nam bo uspelo, da boš opustil kajenje s pomočjo mehko-represivnih metod, poleg tega bomo odvajanje pospeševali z višjimi trošarinami.”
“Dragi alkoholik, s pozivom bivšega ministra, zdravljenega alkoholika, na steklenicah te bomo ozdravili zasvojenosti, tudi tukaj bomo zdravljenje stopnjevali z višjimi trošarinami.”
“Dragi najemojemalec, v tvojem imenu se bomo potrudili, da močno omejimo prodajo in najem profitnih stanovanj ter najem prek platforme Airbnb, da bo ostalo več ponudbe zate, ki si ga drugače ne bi mogel privoščiti.”
“Dragi prejemnik denarne pomoči, odvisno od tega, kako ploden si, ti bomo za nič dela nakazali od 400 pa vse tja do 2.000 evrov, zraven pa bomo preprečili delodajalcem, da bi te zaposlili za le 200 evrov več od minimalne denarne pomoči, ker je to izkoriščanje.”
“Dragi pacient, poskrbeli bomo, da bo zate zmeraj skrbel centralni planski organ ZZZS, ki se ne bo neoliberalno prilagajal izkoriščevalskemu trgu in povzpetniškim posameznikom, ampak tebi kot enoti delovnega ljudstva.”
“Dragi kupec kmetijskih izdelkov, ker vemo, da si v poplavi kapitalistične tuje ponudbe zmeden, smo slovenskim predelovalcem hrane dali 3 milijone tvojega denarja, da te lahko na televiziji vsak dan opozarjajo, da moraš kupovati slovensko.”
“Dragi starš številka 1, javno šolstvo bomo zaščitili tako, da ne bomo upoštevali odločbe ustavnega sodišča o financiranju zasebnih šol, s tem pa bomo zaščititi tudi tvoje otroke – pred elitizmom, nekonformnostjo in kvarnimi vplivi od zunaj.”
“Dragi ljubitelj umetnosti, zate smo naredili izbor umetniških del, za katere menimo, da ti bodo ustrezala. Za majhen vsakomesečni pavšal bomo poskrbeli, da boš lahko v njih užival vse mesece v letu.”
“Dragi davkoplačevalec, naš centralni komite je ugotovil, da nujno potrebuješ 27 kilometrov železnice, prav tako pa je ugotovil, da je najbolje, če jo gradi skupina domačih gradbincev, čeprav so tuji cenejši. Zakaj? Zdaj še ne razumeš – razumeli bodo komaj tvoji otroci.”
Tako centralnoplanski organ pravi našim volivcem in kaj na to porečejo oni? Po politbarometrih sodeč, rečejo hvala! In verjamem, da je zraven večina tistih, ki se nazorsko definirajo kot sredina. Za te je poskrbljeno. Dobili so, kar so si želeli – hiberniranje v posebni slovenski alternativni resničnosti, ki je ne more zmotiti nič drugega kot razmere na globalnih trgih.
Dobrovoljna naivnost
Če se NSi tega ne zaveda, potem so se pač v dobrovoljni naivnosti odločili, da bodo skušali svoj – za slovenske razmere že prav neoliberalni – program predstaviti sredini, ki je tak program ne zanima. Če pa se zavedajo slovenske resničnosti, potem pa je takšna poteza očitno mahanje z belo zastavo in priznanje: “Sodoben evropski ekonomsko-liberalni programom s krščansko-tradicionalnimi elementi v Sloveniji ne more prebiti platoja relevantnosti, zato smo se odločili program povsem prilagoditi slovenski mentaliteti.” Kaj bo takšna “vključevalnost” pomenila, ne vem, vem pa, da če bodo hoteli biti “vključevalni” s 5 (minus 1) bolivarji, bodo morali povsem spremeniti svoj program, kar so sicer tudi že napovedali. Če storijo to, pa se očitno niti sami ne zavedajo, da tistih 5 do 7 odstotkov, ki jim v Sloveniji zaupa, ne predstavlja sredine, ampak del skupine slabe četrtine Slovencev, ki še ohranja neko kapitalistično, zahodno usmerjeno normalnost, ki se je v devetdesetih zdela tako samoumevna. Ti pa bodo ideološki in programski premik dojeli kot dejanski premik na levo.
Pozor, tukaj govorim o deklariranem “premiku na sredino”, ne napovedi sodelovanja s Šarčevo vlado po sistemu “od zakona do zakona”. Slednjemu ne moremo privzeto nasprotovati, dokler ne vidimo, kaj so sploh pripravljeni sprejeti in za kakšno ceno. Tudi partnerstvo za razvoj je temeljilo na podobnem principu – res pa takrat SD še ni doživela Lukšič–Židan ‘eviva il comunismo’ pospeška. A za takšno sodelovanje pohod na sredino ni potreben. Aktivna promocija preskoka na sredino ima močan ideološki naboj, ki v sebi nosi nekaj več od podajanja rok in sklepanja kompromisov. Slovenska sredina ne more biti sredina – polariziranost javnega mnenja NSi sili, da postane socialistična sredina ali neoliberalna sredina. Stranka modernega centra je že ob spočetju sprejela dejstvo, da bo socialistična, saj je bila s takšnim namenom tudi ustvarjena, in je nato naloge levih tranzicijskih baronov tudi vestno izpolnjevala – od borbe za 2. tir, krvavega boja proti privatizaciji bank in Telekoma Slovenije do sramotnih pravnih mimostrelov tipa Voda-v-Ustavo, Politkomisarja-v-Mercator, Šamija-v-DZ.
Izdaja njihovih dosedanjih volivcev
NSi je za razliko od SMC imel izbiro. Prevladujoče stanje sredinske psihe pa jih sili levo, ne desno od sredine. Kako bodo takšen nastop inkorporirali v svoje konzervativno jedro, si je težko predstavljati. No, odreči se nekaterim temeljem krščanske demokracije (poudarek na tradicionalni družini, specifična stališča okrog splava, umetne oploditve itd.) v sodobni sekularni družbi niti ni tako težko, odreči se liberalnemu ekonomskemu programu pa bo težje. No, glede na to, da je Tonin napovedal, da bi morale “prihodnje državne investicije služiti ljudem in varovanju okolja, ne pa gradbenim baronom”, je načeloma že jasno, v katero zeleno-levo stran pes po CDU-jevsko taco moli. A v Nemčiji je CDU z mehko socialno demokracijo vsaj uničil socialiste, pri nas jim bo NSi držal ‘štango’ v vladi. Tudi sredinske inovacije tipa “socialno-tržno gospodarstvo” – s tem terminom je opletal Matej Tonin na sredinski novinarski konferenci – bo velika večina njihovih volivcev videla kot izdajo.
Socialno? Tisti, ki so jih volili zaradi njihovega ekonomskega programa, bodo tole razumeli takole: Pozabite na Adama Smitha, tržno gospodarstvo nujno potrebuje skupino politkomisarjev, ki ga bodo pomagali voditi in pravično razdeljevati sadove njegovega dela. Da bodo potem lahko volivcem pomirjajoče govorili zgoraj omenjene stavke. Sredina? Ja, slovenska sredina, pač.
Karkoli se že dogaja v centru njihovih teles, ki odločajo o nadaljnji strategiji, pa ena stvar gotovo drži. Z vidika politike kot take je NSi-jeva sredinskost znak vdaje. Tranzicijski levici in njenim sevom, zajedenim v vse pore družbe, od medijev, sodstva, nevladnih organizacij do gospodarstva, je uspelo to, kar si je zadala. Desnica je danes v Sloveniji grda beseda. Neoliberalizem je grda beseda. Kapitalizem je grda beseda. Akumulacija kapitala je greh. Dobiček gospodarskih družb je kulaška nenasitnost. NSi jim priznava, da so uspešno kondicionirali že tako egalitaristično navdahnjen narod in ga pahnili v trajni delirij, kjer prebivajo le še določeni afriški in azijski eksoti ter latinskoameriški bolivarji. NSi se je za razliko od preostanka desnice odločila, da ne bo več plavala proti toku in bo raje brez energije in gibanja plavala “mrtvaka”, čeprav se reka spušča v dolino skozi 100-metrski slap, poln čeri na svojem dnu.
NSi obsojena na propad
Taka vdaja pa je žalostna in za desnico škodljiva. Na eni strani zato, ker globoki državi sporoča, da se njena taktika splača in da bo z nadaljnjim anarhosocialističnim agitpropom povsem počistila z desno politiko v državi, na drugi strani pa zato, ker podcenjuje tistih zdravih 25 odstotkov volilnega telesa, ki se mu zdijo ekscesi šarčevskega deljenja socialističnih bonbončkov, izsiljevanja Levice in SD-jevega desanta na pravno državo še vedno absolutna blaznost. V ZDA so levičarski mediji poskušali podobno po letu 2016, ko je prišel na oblast Donald Trump. A jim je demonizacija vsega, kar diši po desnici, eksplodirala v obraz; CNN, MSNBC, New York Times in Washington Post se počasi začenjajo zavedati, da živijo v informacijskem mehurčku in da jim ljudstvo ne sledi (morda se tega še najmanj zaveda CNN, ki nadaljuje vojno proti Trumpu, bogatašem in multikorporacijam). Demokrati so se medtem neuradno že skoraj sprijaznili s porazom na naslednjih predsedniških volitvah, ne glede na to, kateri levičarski, rasne in socialne napetosti izkoriščajoči fanatik bo zastopal njihove barve. Tudi pri nas nismo daleč od tega. Ja, mentaliteta naroda je drugačna. Slovenci smo egalitarni pravičniki, a (še) nismo na ravni prehoda v totalitarno vseobsegajočo ekonomsko-družbeno kontrolo, kamor Šarčevo brezidejno koalicijsko ladjo vodijo globoke sile. NSi se je zdaj pač prostovoljno izločila iz tekme za pozornost normalnih ljudi in začela ribariti v kalnem ribniku, v katerem je že cel kup izkušenih ribičev, vodja ribiškega društva pa konkurentom daje še posebej potentne vabe. NSi je s tem sebe obsodila na politični propad (ne glede na to, kaj jim bodo naslednji teden sugestivno napovedovali v Mediani in Ninamedii), hkrati pa so poskrbeli za luknjo v političnem prostoru. Ta luknja lahko zeva desetletja, lahko pa jo kdo zapolni. Mogoče je tam zunaj še kdo, ki se za razliko od NSI zaveda, da je dobra četrtina takih, ki še ni obupala nad plebiscitarnimi sanjami, da bomo nekoč bogata kapitalistična država (beri: Švica).
Mitja Iršič