fbpx

Novembrske marginalije

Nekdanji zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Najprej bom zapisal trditev, o kateri nisem stoodstotno prepričan, da je resnična, in ki utegne presenetiti marsikaterega opazovalca balkanskih in južnoevropskih razmer. Pravzaprav preseneča mene samega. Trditev je naslednja: jugoslovanske krize, ki se je začela pred tridesetimi leti, še ni konec. Spomnimo se: Jugoslavija je bila utemeljena na bratstvu in enotnosti. Pred tridesetimi leti so nas, zagovornike slovenske državnosti, bolj ali manj grobo zavračali. Današnji čas, mi je rekel nemški veleposlanik v Beogradu, je čas združevanja in poenotenja. Italijanski zunanji minister mi je zagrozil, da nas, če razglasimo neodvisnost, še dvajset let nihče ne bo priznal. Ameriški državni sekretar pa je suho rekel, da Amerika zagovarja enotnost Jugoslavije in da o priznanju slovenske neodvisnosti ni govora. O tem pišem, ker je danes v slovenski politiki vsaka druga beseda že spet enotnost. Če bomo “stopili skupaj”, slišimo iz najvišjih govorniških odrov, bomo premagali covid-19.

Potem ko se je – s spremembo imena države – izkopala iz sporov z Grčijo, je Makedonija zabredla v spor z Bolgarijo, ki ji, če so poročila zanesljiva, preprečuje začetek pogajanj o članstvu v EU z argumentom, da je makedonščina varianta bolgarščine. Potem ko je bilo videti, da je ameriški predsednik po zgledu davnega predhodnika Carterja (ki je zaslužen za egiptovsko-izraelski sporazum v Camp Davidu) dosegel premirje med Kosovim in Srbijo, so na haaško sodišče – v zvezi z vojnimi zločini poklicali kosovskega predsednika Hashima Thaçija.

To trditev nadaljujem z dvema opazkama. Prva opazka izvira iz časa jugoslovanske mirovne konference, ki se je dogajala jeseni 1991 v Haagu. Na tej konferenci so se oblikovali trije koncepti rešitve jugoslovanske krize: Srbija in Črna gora sta zagovarjali ohranitev Jugoslavije, Slovenija in Hrvaška sta zase zahtevali samostojno državnost; Bosna & Hercegovina in Makedonija pa sta predlagali “tretjo Jugoslavijo”. Zagovornikov jugoslovanske enotnosti je bilo več kot osamosvojiteljev, in v nekem trenutku je bilo videti, kot da je na strani nadaljevanja Jugoslavije tudi Evropska unija, ki ji je bil od vseh najbolj všeč makedonsko-bosanski koncept. Predstavniki Slovenije smo se haaške konference udeleževali iz vljudnosti, saj se je ravno iztekel trimesečni moratorij, na katerega smo pristali na Brionih, poleg tega je 25. oktobra 1991 iz Slovenije odkorakala Jugoslovanska ljudska armada. Izgovorov za odlašanje s priznanjem neodvisnosti je zmanjkalo. Poklical me je vodja konference Lord Carrington in me prosil, da vsaj še nekajkrat pridemo v Haag, da konferenca ne bi popolnoma propadla. Navsezadnje nas je “njegovo lordstvo”, kot ga je imenoval Kučan, vzelo za zaupnike pri prizadevanju za ukrotitev Miloševića; do neke mere pa tudi Tuđmana. Carrington me je nekoč vprašal: “S kom bi šli rajši na večerjo, s Tuđmanom ali Miloševićem?” Ko sem se pripravljal, da rečem “s Tuđmanom”, je Carrington odgovoril sam: “Priznajte, da je Milošević veliko bolj zabaven.” Bistvo te prve opazke je ugotovitev, da si niti Bosanci niti Makedonci niso znali dobro predstavljati svoje državnosti; predvsem pa so računali na nadaljevanje jugoslovanske “transferne” ekonomije, ki je podpirala nerazvite dele Jugoslavije.

Milan Kučan in Slobodan Miloševič. (Foto: STA)

Druga opazka izvira iz navdušenja nad Evropsko unijo. Slovenija je bila najboljša in najbolj prizadevna od vseh nekdanjih jugoslovanskih republik. Vstopili smo – skupaj z višegrajskimi in baltskimi državami – v bruseljske dvorane in sobane, kjer zdaj (od vrha v Nici) domujemo že dvajset let. V hiši, ki se imenuje Consilium, je bilo petindvajset kabin za prevajalce. Na eni od teh steklenih kletk je pisalo slovenščina. Držav članic nas je bilo (leta 2004) prav tako petindvajset, govorili pa smo enaindvajset različnih jezikov, ki so vsi imeli status uradnih jezikov Evropske unije. Za nami so prihajali Bolgari, Hrvati in Romuni, ki so jim pripadale tri prevajalske kabine. Za rezervo je ostala ena sama. Spraševal sem se, komu bo namenjena? Bo naslednja širitev velika, majhna? Sploh bo? Spraševal sem, se, ali bodo zadnjo prosto prevajalsko kabino zasedli Srbi? Ali bodo imeli skupno kabino s Hrvati, kot jo imajo Nemci in Avstrijci? Jo bodo dobili Makedonci? Bodo Makedonci imeli kabino skupaj z Bolgari? Kaj bo, če postane članica Albanija? Si bo prevajalsko kabino delila s Kosovim? Kaj bo, če postane članica Bosna in Hercegovina? Bo njen prevajalec gost hrvaške ali srbske kabine? Morda so jezikovna vprašanja manj pomembna? Morda bodo – čeprav je že zdaj gneča – dodali nove kabine? Bo prišlo do sprememb pri prevajanju? Bo prišlo do širjenja pravic velikih jezikov, kot so angleščina, francoščina in nemščina? Bomo na sestankih – kot se večinoma dogaja že zdaj – govorili v tujem jeziku? Se bodo Američani, npr. Henry Kissinger, ki je nekoč spraševal za telefonsko številko Evropske unije, norčevali iz Evrope, ki govori štiriindvajset različnih jezikov – med katerimi so tudi takšni, ki jih govorita samo dva milijona? Bo ruski zunanji minister spraševal slovenskega zunanjega ministra – kot se je to nekoč že zgodilo, le da je šlo za Nato* – ali ga bolj kot jugoslovanski jeziki, med katerimi je imela slovenščina ugledno mesto, veselijo angleščina, francoščina in nemščina?

*Skrben kronist bi dodal pripombo, ki jo je 17. februarja 2018 v Evropskem parlamentu – v zvezi z obmejnim sporom med Slovenijo in Hrvaško – izrekel nekdanji predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker: članstvo zahodnobalkanskih držav v Evropski uniji predpostavlja poprejšnjo rešitev vseh medsebojnih (npr. srbsko-kosovskih, makedonsko-grških ali makedonsko-bolgarskih) ozemeljskih in drugih sporov.

Slovenska svojeglavost

V teh epidemioloških dneh, ko namesto, da bi hodili po svetu, sedimo doma, sva si nekaj sporočil izmenjala z zgodovinarjem Igorjem Grdino. Med drugim sem dobil tole: Mimogrede: Rousseauja je obiskal tudi Janez Filip Cobenzl. Ki je bil rojen v Ljubljani. Na Novem trgu. Bil je potem avstrijski zunanji minister (Napoleon je pred njim razbijal vaze in ga ustrahoval). Pa vendar: ta Cobenzl je znal dobro slovensko, bral je ob koncu življenja tudi Kopitarjevo slovnico; Napoleon se je pri njem informiral o Iliriji; napisal je tudi spomine; ukvarjam se z mislijo, da bi jih prevedli, pa nekako ni pravega interesa; stvar niti ni preveč obsežna). En primorski pesmar ga izrecno imenuje Slovenca. (Tudi Janez Filipov sorodnik – iz vrst Cobenzlov, ki so šli v Belgijo, je bil važen cesarski diplomat; prvi “belgijski” Cobenzl pa je ustanovil brusseljsko akademijo – no, saj imamo kaj pokazati; ravno ta prvi belgijski Cobenzl je napisal tudi knjigo o Cerkniškem jezeru.)

Vrnil sem tole: Tile Slovenci so kot pokvarjene punce (bad girls), oni pridejo vsepovsod. Kobencljev dnevnik bi bil gotovo zelo zanimiv, ste ga brali? Mimogrede: Louis Adamič je bil priča važnemu sestanku Churchilla in Roosevelta v Beli hiši januarja 1942. Melanija se je s Trumpom celo poročila. Woodrow Wilson je imel Slovence za skromne in ponižne, ampak so na koncu dobili svojo državo.

Adamič je nagovarjal Roosevelta, naj se Američani čim prej otresejo izolacionizma in naj reševanja Evrope nikakor ne prepustijo Angležem. Adamičeve zle slutnje (kot da bi v prihodnosti slutil brexit) so vznemirile Churchilla. Z (dvojnim doktorjem) Grdino sva izbrskala tudi Stalinovo mnenje o Slovencih. Takole o svojem pogovoru s Stalinom novembra 1944 v Spominih piše Edvard Kardelj:

Stalin pa pravi: “Imate zelo slabo inteligenco.”

Rekel sem mu, da se glede tega ne bi mogel strinjati z njim, kajti velikanska večina slovenske inteligence je bila v partizanih ali jim je kako drugače pomagala… Stalin je spet zamahnil z roko in rekel nekako takole: “Da, da, vem, vem to, toda to je stanje patriotske vojne, drugače pa bo, ko se bo to spremenilo. Poznam inteligenco majhnih narodov, vse so podobne druga drugi, takšna je tudi naša gruzinska inteligenca…”**

Na tej točki marginalije prenehajo biti marginalije. Razpravo, ki sem jo z njimi začel, nameravam nadaljevati na ravni, ki po vsej verjetnosti ni obrobna. Gre za vprašanja, ki jih je sprožila slovenska oz. jugoslovanska socialistična izkušnja, zadevajo pa poleg slovenskega dostojanstva predvsem – v teh dneh tako poudarjena – vprašanja enotnosti, sprave, vključevanja in izključevanja, delitev in sporov… Naši mediji o tem vprašanju poročajo kot o slovenski (ne)sposobnosti “stopiti skupaj”. Nekdanji predsednik Milan Kučan je s tem v zvezi leta 2003 govoril o “tretjem soglasju”.

Dimitrij Rupel

 


*Sergej Lavrov je pisca teh vrstic nekoč – tik pred vstopom v Nato – vprašal, ali se namerava Slovenija postaviti v vrsto in salutirati tujim poveljnikom?

**Edvard Kardelj, Spomini, boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije 1944-1957, Ljubljana/Beograd 1980, str. 71.