fbpx

O evtanaziji malo drugače …

dr. France Cukjati

Gospodarstvu smo že ustvarili odlične pogoje delovanja, javne finance so stabilne, korupcija je odpravljena, šolstvo posodobljeno, mediji pluralni in svobodni, plače in pokojnine na evropski ravni, zdravstvo reformirano, dolgotrajna nega zagotovljena, paliativna oskrba na najvišji možni ravni … no, sedaj, ko so glavni državniški problemi rešeni, pa se lahko začnemo pogovarjati še o evtanaziji.

In če smo pred 66 leti z uzakonitvijo abortusa tako lepo rešili vprašanje družbene kontrole nad začetkom življenja, zakaj sedaj ne bi dokončno uredili tudi družbenega nadzora nad koncem življenja. Saj gre vendarle samo za tiste posamezne skrajne primere, ko življenje postane “nevredno življenja”. Nič hudega, če potem, ko bomo uzakonili evtanazijo, ne bo šlo več le za “posamezne skrajne primere”, ampak za učinkovito regulacijo populacije.

Tudi pri uzakonitvi abortusa smo govorili le o posameznih skrajnih primerih, a kmalu se je abortus spremenil v učinkovito orodje sproščenega načrtovanja rojstev, tako da je sedaj več abortusov kot rojstev. In vse je lepo in prav. Celo ministrstvo za družino in aktivna ženska gibanja so vesela. Vsi so zadovoljni, pa tudi noben abortiran otrok se še ni pritožil. Edino težavo predstavljajo zdravniki, ki se vedno nekaj upirajo. Pravijo namreč, da nočejo prevzemati te družbene naloge, saj so študirali za reševalce življenj, in ne za likvidatorje. S kakimi občutki – se sprašujejo – bi se ostarel in obnemogel pacient zaupal zdravniku, če bi vedel, da dopoldne rešuje življenja, popoldne pa na istih posteljah tiho evtanazira?

A tudi ta problem za našo napredno politiko ni nerešljiv. Evtanazija se lahko izvaja tudi brez zdravnikov in medicinskih sester, saj je ni treba opravljati v sterilnem okolju in se izogibati za zdravje škodljivim posledicam. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bi bil gotovo zainteresiran in celo pripravljen financirati tak program. Tudi reforme pokojninskega sistema in dolgotrajne nege bi bile lažje izvedljive. Podobno kot za abortus moramo tudi glede evtanazije končno zavzeti bolj svobodomiselno in moderno stališče. Osvoboditi se moramo že enkrat tiste skrajno desničarske zadrtosti o dostojanstvu človeškega življenja, s katerim se že v načelu prepoveduje nasilno končanje življenja. Očitno bo tudi treba spremeniti ali kar črtati 17. člen slovenske ustave.

Že videno
Še prej pa bi veljalo obuditi stare nacistično-komunistične modrosti. Bernard Shaw, slaven dramatik, politik in pacifist, je v prejšnjem stoletju politični javnosti ponudil naslednji predlog: “Gotovo vsi poznate pol ducata ljudi, ki niso za nobeno rabo na tem svetu. Ki delajo več težav, kot pa so vredni. Samo recite jim, gospod ali gospa, bodite, prosim, tako prijazni in upravičite svoj obstoj. Če ga ne morete upravičiti, če se ne trudite pošteno, če ne ustvarite toliko, kot porabite, ali raje več, potem ne morete obremenjevati naše družbe s tem, da vas ohranja pri življenju. Vaše življenje nam namreč ne koristi, pa tudi vam ne kaj prida.”

No, Bernard Shaw je bil malce neroden v tem, da bi od neozdravljivo bolnih, pohabljenih, ostarelih … kar naravnost zahtevali utemeljitev njihove koristnosti. Ni pomislil, da se ob uzakonitvi evtanazije to lahko izvede bolj olikano in rahločutno. Ob nesrečnikovi postelji se malce pojamra, koliko stane njegovo vzdrževanje, kako težko ga je negovati in mu zagotavljati varstvo. Treba je namreč hoditi tudi v službo, v šolo, slediti karieri pa tudi na dopust bi domači radi šli … Nesrečniku tega ni treba naravnost govoriti. Dovolj je, da to sliši, čuti ali le sluti in bo hitro zaprosil za evtanazijo ali vsaj pristal nanjo. Če bo seveda uzakonjena.

Pa šalo na stran!
No, pa šalo na stran, če ste jo morda zaslutili v tem modrovanju. Terminalno stanje oziroma umiranje je resna zadeva, vredna resnega pogovora. Ne glede na to, da ima vsakdo pravico odkloniti kakršnokoli umetno podaljševanje življenja in da upravičeno pričakuje obvladovanje bolečine in trpljenja, je umiranje za vsakega človeka neznana skrivnost, ki normalno poraja strah.

Če pa je predsednik vlade mislil resno, ko je rekel, “če bi sam moral tako umreti, kot sem videl pri starših, je bolje, da me ta hip nekdo s kamnom po glavi”, potem bo do konca mandata gotovo uredil dolgotrajno nego in uresničevanje pravic do obvladovanja bolečin in osamljenosti. Uzakonitev in vzpostavitev paliativne oskrbe bi namreč zagotovo pregnala mnoge strahove pred naravnim umiranjem, ne da bi se odpovedali absolutnemu spoštovanju življenja.

Dr. France Cukjati