Leta 2007 je bila objavljena Peticija zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, ki jo je podpisalo 571 slovenskih novinarjev oz. oseb, ki so bile kakorkoli povezane s slovenskimi mediji. (Med drugimi je bil podpisnik tudi igralec Marjan Šarec, ki je pozneje kandidiral za predsednika republike in leta 2018 po nesrečnem naključju postal predsednik slovenske vlade.) Če se mu ni bilo mogoče izogniti kot predsedniku Evropskega sveta, je bilo treba Janeza Janšo vsaj označiti kot neverodostojnega voditelja, pri tem pa tvegati vtis, da Evropsko unijo vodi neverodostojna država. Slovenski levičarji so bili pripravljeni, da v morju verodostojnosti poleg vlade potone cela država. To se ni zgodilo, ker je vlada (katere član je bil tudi pisec teh vrstic) leta 2008 dostojno, brez graje in celo s pohvalami opravila svoje delo. Toda levičarsko ozadje se ni sprijaznilo s tem porazom in je v volilni kampanji leta 2008 uporabilo vsa sredstva, med drugimi tudi človeka dostojnih manir in športnega videza Boruta Pahorja. Slovenijo so z jumbo plakati tako tekoč prebarvali v rdečo barvo. Sledila so leta, ki jih je zaznamoval Arbitražni sporazum o državni meji s Hrvaško. Na naslednjih predčasnih parlamentarnih volitvah (konec 2011) je zmagal ljubljanski župan Janković, ki pa – kot zakleto – ni bil sposoben sestaviti vlade, da je moral (za eno leto) vskočiti Janez Janša. (Pahor je naslednje leto postal predsednik republike.) Politično ozadje je spet mobiliziralo svoje bojevnike, ki so deloma ponovili operacijo “571”, vendar so se skrili za domnevno razkritje korupcije pri nakupu vojaških vozil Patria, ki je – kobajagi – prišlo iz Finske. To “razkritje” je s pomočjo pristranskih tožilcev in sodnikov – v času predvolilne kampanje 2014 – Janšo pripeljalo v zapor, ki ga je navsezadnje razveljavilo Ustavno sodišče.
V času Cerarjeve in Šarčeve vlade (2014-2020) se je življenje v Sloveniji praktično zaustavilo, vendar se je – kot zakleto – spet približalo slovensko predsedovanje Evropski uniji. Glavni “program” teh vlad je bila apriorna izključitev Janeza Janše in t.i. desnice (ki je v bistvu desna sredina) iz kakršnekoli vladne kombinacije. Tu pa tam se kdo sprašuje, s čim si je Janez Janša prislužil takšno ognjevito nasprotovanje. Janša spada v generacijo politikov, ki so pred tridesetimi leti zaradi jugoslovanske krize in ob koncu hladne vojne dosegli ustanovitev samostojne narodne države. Slovenija je bila takrat na videz (ali taktično) enotna, vendar je bila dejansko razdeljena na zagovornike Majniške deklaracije in Temeljne listine. Prva je ustanavljala slovensko narodno državo, druga je predlagala državo državljanov ne glede na narodnost, pravzaprav je zagovarjala tretjo, demokratično Jugoslavijo. Prva (Demosova) vlada, v kateri sta bila tudi Janša in pisec teh vrstic, je imela odprti dve fronti: domačo in jugoslovansko, vendar je v imenu učinkovitosti in spravljivosti opustila domačo fronto, ki se je nato izmenično pojavljala v ospredju in se umikala v ozadje. Današnje levičarsko ozadje izvira iz miselnosti, ki se je leta 1989 utelesila v omenjeni Temeljni listini. Demosova vlada, ki je bila utemeljena na Majniški deklaraciji, je zanemarila strankarske spore in postavila v ospredje nacionalni interes. Danes se levičarsko ozadje ukvarja samo s strankarskimi kombinacijami in zanemarja nacionalne interese.
Ko je marca 2020, v začetku epidemije s korono Marjan Šarec obupal in – računajoč, da bo prišlo do izrednih volitev – vrgel puško v koruzo, je vlado prevzel Janez Janša. Takoj so se pojavili dogodki in postopki, kot smo jih že videli in ki so opisani v številnih publikacijah, tudi v člankih avtorja teh vrstic. Ne da bi imeli argumente in dokaze, so člani levičarskega ozadja (med katerimi so novinarji glavnih medijev) začeli gnesti javno mnenje z obtožbami o diktaturi in cenzuri. Z domislicami, kot sta janšizem in maršal Twito so namigovali na vračanje fašizma in komunizma. Poleg drugih – domnevno kompromitirajočih – vzporednic so razširili primerjavo slovenske vlade z madžarsko in poljsko. Razširili so trditev, da se je Slovenija zaradi stikov s Srednjo Evropo (npr. z Višegrajsko četverico) in z ZDA oddaljila od jedrne Evrope, tj. od “nemško-francoskega vlaka”. Podobno kot leta 2007 ali še bolj iznajdljivo so se povezali z nekaterimi zahodnoevropskimi in celo ameriškimi mediji, ki so začeli objavljati prispevke o nevarnosti, ki grozi Evropski uniji, če ji bosta predsedovala Janša in Slovenija. Formula je enaka tisti pred štirinajstimi leti. Levičarsko politično ozadje se ne ozira na škodo, ki bi prizadela Slovenijo v celoti.
Slovenska vlada se je torej letos znašla na dveh frontah, na domači strankarski in na mednarodni, evropski in celo svetovni fronti. Ob tem bi bilo najbrž neprimerno, ko bi se pretežno posvetila polemikam z deklaracijami in peticijami, ki se pojavljajo kot na tekočem traku. Najnovejši pojav te vrste je “Javno pismo slovenski politični opoziciji”,[1] ki ga je napisal pisatelj Vlado Žabot, podpisalo pa približno enako število uglednih imen s področja kulture, umetnosti in družbenih ved, kot je nekoč – pred štiridesetimi leti – podpisalo pobudo za Novo revijo (60).
Žabotovo pismo je pravzaprav nekoliko drugačno od drugih deklaracij in peticij, saj – ob neizprosni kritiki vladne politike, ki naj bi bila odgovorna za “tisoče presežnih okužb, obolelih in mrtvih”; ob obsodbi ”nedemokratične politike avtokratskega enoumja in ciničnega preziranja slovenskih ustavnih načel in evropskih demokratičnih standardov”, “plenilskega, oblastiželjnega rivalstva, laži, hinavščine, priskledništva in strankarskega kanibalizma”… – nagovarja predvsem opozicijo, naj ustanovi “strokovno in politično neodvisno skupino”, ki bi na podlagi dejstev in raziskav vladnih ukrepov oblikovala ustrezna pojasnila o slovenski “družbeni razvalini”. Ob velikem številu podpisov uglednih in kompetentnih osebnosti je ta predlog skoraj nerazumljiv, saj bi ustrezna pojasnila oz. odgovore na vladne slabosti lahko pripravile ravno te osebnosti in jim torej ne bi bilo treba klicati na pomoč opozicijo in z njene strani spodbujeno “neodvisno skupino”. Dodatno vprašanje je, kako bi uspela neodvisno skupino oblikovati opozicija, ki je – dokler je opozicija – načeloma osvobojena skrbi za nacionalne interese oz. jim celo nasprotuje?
Dimitrij Rupel
[1] Vlado Žabot, “Slovenska družbena razvalina in odgovornost opozicije”, Delo, 13. marca 2021.