fbpx

Levičarščina

Kolumnist Davorin Kopše

Levičarščina je posebne vrste politični jezik. O njej ne obstajajo slovarji in ni jezikoslovca, ki bi se ukvarjal z njo. Gre za neskončno nakladanje o prelepi prihodnosti, ki prepoveduje pogled v preteklost, kjer bi lahko videli posledice njihovih govoranc in dejanj. Dejanja, ki sledijo obljubam v levičarščini, so opustošenje v gospodarstvu, sociali, zdravstvu, šolstvu, sodstvu, okoljevarstvu in na drugih področjih državnih podsistemov.

Neka pesem pravi, da sta na koncu dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni. Točno, levičarji vedno znova izberejo pot, ki je ni. Človek je v osnovi razmišljujoče bitje, zato ima vse možnosti, da izbere obstoječe in prav. Žal lahko um tudi zatava levo in izbira rešitve, ki to niso. Dolga doba miru, razvoja in vsestranskih možnosti pa tudi potuhe nas je pripeljala do lagodnega življenja. Vse to omogoča iskanje nečesa novega. Na vseh področjih. Ni pomembno, kako slabo je novo, pomembno je, da je in da se bo s tem nekdo proslavil. Natanko to potrebujejo novodobni levičarji.

Preberite tudi: Bobnanje

Oblikovali bi socializem s človeškim obrazom
To se tako lepo sliši, da bi kar naslov posvojil. Ampak pod naslovom je vedno še vsebina. Socializem se je v vseh obdobjih njegovega pojavljanja izkazal za navadno blefiranje levičarskih sanjačev. Tem je edini cilj živeti na tuj račun. Dobesedno trobezljajo, iz njihovih trobent pa prihajajo nove in nove obljube o več socialnih ugodnostih in delavskih pravicah. Vedno se jim vse poruši, ker zmanjka denarja, tujega denarja. Vedno znova se namreč zatekajo k zatiranju kapitalizma in podjetništva, kjer se “dela” denar.

Socializem zato nima in nikoli ne bo imel človeškega obraza. Socializem je pojav, v katerem je vse od vseh, čeprav ni nihče lastnik. Ker je tako, nihče za nič ne skrbi in ni za nič odgovoren. Tako se obnašajo tudi slovenski novodobni socialisti, ki so se poenotili znotraj KUL, zunanje zaveznike pa so poiskali v svojih nevladnih organizacijah. Ti jim kar na ulici nizajo kozje molitvice, mehkužci brez strukture pa prikimavajo. Takih predstavnikov in članov vlade si preprosto ni mogoče želeti.

Nova stara koalicija (Foto: Zajetje zaslona)

Vsak Slovenec dvajset tisoč evrov kredita
Vse države tega sveta, ki imajo kolikor toliko zaupanja kapitala, so zadolžene. Stopnja zadolžitve se meri v odstotnem deležu bruto družbenega proizvoda. V času aktualne vlade je ta delež občutno padel. Država je v tem času reprogramirala nekatere dolgove. Ugotovimo lahko, da je država nominalno nekaj bolj zadolžena, kot je bila pred nekaj leti, kar pa ne drži v deležu BDP. Ta namreč raste bolj kot kadarkoli. Ker se Slovenija pod to vlado pametno zadolžuje (negativna obrestna mera), so anuitete odplačevanja dolga kljub nominalnem povišanju nižje.

V levičarščini se zadolženost države deli na število prebivalcev. Na ta način oni dobijo stopnjo zadolženosti na prebivalca. Gre za čisto politikantstvo, ki nima osnove. Če vseeno pogojno pristanemo na tovrstno predstavitev stopnje zadolženosti, imajo največji problem prav tisti, ki zadolženost računajo na ta zgrešen način.

Gre namreč za to, da je bila večina zadolžitve dosežena v času levih vlad. In to v času kriz, ko smo te kredite najteže vračali. Zelo pomembno je tudi za kaj porabiš najete kredite. Leve vlade so navajene kredite vlagati v svoje prebavne trakte (preprosto povedano jih hedonistično požrejo), desne pa investirajo in vlagajo v razvoj. Stara modrost ekonomije je, da je kredit upravičen, če sredstva vlagamo v dejavnosti, ki ustvarjajo dodano vrednost.

Če torej pogojno govorimo o 20 tisoč evrski zadolženosti vsakega prebivalca Slovenije, je treba povedati še, da smo si najmanj 15 tisoč teh evrov sposodili ravno v času levih vlad. Morda bi bilo s stališča levičarjev o tem vendarle modro molčati. No ja, modrost ni lastnost levičarjev.

Naj mi kar crkne krava, samo da sosedu dve
Z novelo zakona o dohodnini se spreminja dohodninska lestvica, kar povzroča, višje neto plače. Ljudje različno zaslužimo in plačujemo različne akontacije dohodnine. Na podlagi tega je logično, da bi se s spremembo zakona v različnih kategorijah ljudem različno povečale neto plače. Še ena stvar v nizu, ki jo vsi razumejo, razen levičarjev. Ti si že od prve levičarske ideje prizadevajo za plačno uravnilovko, ker je dokazano protirazvojno.

Luka Mesec in Tanja Fajon sta v pretekli oddaji Tarča zavrnila podporo noveli zakona, ki zvišuje neto plače. Sta proti temu, da bi ob enakem izdatku delodajalca vsak zaposleni prejel višje izplačilo na svoj račun. Nasprotovala sta temu, da bi tisti, ki zaslužijo več, tudi prejeli več. Da ne bi bilo tako, sta v paketu proti temu, da bi se izplačila povečala tistim z nižjimi prejemki. Ob trditvi, da se zavzemajo za revščino, se v praksi zavzemajo za revščino.

Foto: zaslonski posnetek RTVS

Levičarščina je res čuden jezik. V njej se da povedati celo to, da je zniževanje davka na oddajanje stanovanj nekaj slabega. Lastniki stanovanj, ki jih oddajajo, naj bi bili neki izkoriščevalci, ki odirajo najemojemalce. Ob navideznem zavzemanju za reševanje stanovanjskih vprašanj seveda ne povedo, da ta čas prav najemodajalci stanovanj rešujejo prenekatera stanovanjska vprašanja.

Cene najemnin se v tržnem okolju seveda oblikujejo na trgu. Te so poleg povezave s ponudbo in povpraševanjem povezane tudi z davčno politiko. Na trgu je namreč nekaj povsem običajnega, da poskuša ponudnik prevaliti čim več stroškov na končnega odjemalca. V našem primeru je to tisti, ki najema stanovanje. Z znižanjem davkov bo prav ta profitiral, ker mu bo pač najemodajalec zaračunal nižki davek. Levičarska matematika in ekonomija te logike ne vsebujeta.

V levičarščini o kulturi
Med sprejemanje Nacionalnega programa o kulturi v DZ smo poslušali nastopaštvo levičarjev, ki niso pozabili povedati, da bodo po volitvah spremenili tudi odnos do kulture. Ta naj bi bila med drugim na napačni poti, ker so na državni proslavi nastopili popularni Čuki. Niso povedali direktno, ampak oni bi podprli ulične predstave, kjer se imitira kri politikov, kjer se riše in piše po fasadi Ministrstva za kulturo ipd. Ob tem sem zaslutil, da bi oni morda MK preselili kar na Metelkovo 6. Seveda pa bi morali najprej zmagati, kar se nedvomno ne bo zgodilo.

Primož Siter iz Levice je pojamral, kako slabo baje gre vrhunskim umetnikom, ker niso več financirani, kot so bili v času levih vlad. Menda jim celo dostavljajo pakete s hrano. Žal mi jih je, če je res. Ampak, ali so to vrhunski umetniki, če ne morejo preživeti, ali gre morda za vrhunsko sprenevedanje. Konkretnega namreč nismo nič slišali. Niti enega primera. Seveda, lahko bi ga analizirali in prišli do resnice, ki tam levo od sredine ni zaželena.

Primož Siter (Foto: Nova24TV)

Vse bodo spremenili, ko bodo zmagali na volitvah, so ponovno zagrozili. Bi z njihovim vladanjem na naslednjih državnih proslavah ponovno poslušali Zdravljico v arabščini, kot se je to že zgodilo? Najbrž, prepričan pa sem, da zmorejo še veliko več slabega, pohujšljivega, zlobnega, rušilnega … skratka protislovenskega. V nacionalnem programu je lahko le interes nacije, ali kako? Čigava je ta država, kdo plačuje davke in polni proračun ter različne sklade? Kdo bo zmagal na naslednjih volitvah? Vprašanja so ob znani rasti podpore vladi in Slovenski demokratski stranki seveda zgolj retorična.

Zdrava nacija postavlja sebe na prvo mesto (Bog je najprej sebi brado ustvaril), šele potem so na vrsti drugi. Če smo zase, nismo nujno proti drugim. Če smo najprej za druge, smo nujno proti sebi.

Davorin Kopše