Zgolj domnevam, da so na RTVS pavšalno izračunali, da se v Sloveniji v segmentu družbe in politike zgodi vsak teden vsaj en eksces, vreden javne obravnave (korupcija in javna naročila, odstopi visokih uradnikov, nepotizem, alkoholiziranost organov pregona, slabo državno finančno načrtovanje itd. itd.) in takim dogodkom namenili oddajo z naslovom Tarča. V njej naj bi novinarji (verjetno tisti, raziskovalno usmerjeni) s prstom pokazali na nepravilnosti v naši narodni in državni skupnosti in tako tudi oni prispevali nekaj gradiva k eventualni bodoči ovadbi, tožbi ali celo obsodbi.
V oddajo so vselej povabljeni pričevalci, v glavnem javni delavci (navadni poslanci, predsedniki poslanskih klubov in skupščinskih teles, včasih tudi mogočni strankarski veljaki, celo ministri, redko vseh vrst predsedniki, včasih celo strokovnjaki).
Model oddaje pa je približno takšen: novinarji pripravijo domnevne dokaze , voditeljica jih posreduje gostom in ti jih po navadi zavrnejo. Oddaja se konča z rokovanjem, posebej slabe volje ni moč zaznati.
Jelinčič bi streljal
Mi, gledalci, pa z nestrpnostjo čakamo naslednji četrtek in naslednjo Tarčo. A vselej ni tako rutinsko. Meni je bila na primer zelo všeč zadnja Tarča, ki je bila na 1. programu RTVS na sporedu v četrtek, 7. marca 2019, ob 20. uri. Glede na to, da so prireditelji na eno stran posedli predstavnike opozicije in na nasprotno stran predstavnike pozicije, sem ob temah proračuna in korupcije (maketa) pričakoval resen spopad. Pa ga ni bilo in končalo se je z običajnim za in proti. Res pa je tudi, da je opozicija dobila zelo malo priložnosti, čeprav bi imela več argumentov za resen ugovor. Pa tudi na strani pozicije je na primer tovariš Matjaž Han iz SD moral voditeljico celo rotiti, da ga kaj povpraša.
Glavni zvezdi, sedaj lahko rečemo TV-šova, pa sta bila Zmago Jelinčič in Luka Mesec, za katera sploh ne vemo, ali sta v opoziciji ali na poziciji. Tako je hotel Zmago Jelinčič dvigniti temperaturo šova z izjavo, da je potrebno koruptante in zmikavte postaviti pred zid. In v eksekuciji bi še sam sodeloval, je pripomnil. Ob Jelinčičevi dadaistični (dadaizem je po S. Buncu umetniška smer, ki zahteva nebrzdano domišljijo, hoteno preprostost in umetniško svobodo) predstavi se je vznemirila le voditeljica, a kaj hudega ni bilo.
Mesec bi izpeljal socialno revolucijo
Prvak Levice Luka Mesec pa je prisotne poslušal in nato, ko je slišal neke ugovore, zamrmral, češ da se mu zdi celotna dotedanja prireditev surrealistična ali tako nekako. Ne vem sicer, kaj si pod izrazom surrealizem (fr. Le surrėalisme) prvak Levice predstavlja, saj se termin v političnem žargonu uporablja bolj redko. Surrealizem ali nadrealizem pomeni, če gledamo s stališča umetnostne prakse in zelo poenostavljeno, v umetnosti združevanje elementov, ki izkustveno ne sodijo skupaj. Na ta način se ustvarja neka druga, imaginarna stvarnost ali realnost. In ko je Luka Mesec razlagal, kaj vse bodo v stranki v bodoče še postorili v dobrobit ubogih in potlačenih, sem ugotovil, da so pravi nadrealisti in da goje surrealizem pravzaprav fantje iz Levice. Oni so se namreč, sicer kot dobro situirani ljudski delegati, namenili socialno revolucijo izpeljati kar s pomočjo parlamenta in parlamentarne trgovske mreže.
Zgodovina nas opozarja, da tako pač ne gre, saj so znamenito predhodnico tako Levice kot SD, namreč jugoslovansko Kompartijo (KPJ), pred kakšnimi 100 leti vrgli iz parlamenta in jo še z zakonom prepovedali. Seveda pa ne izključujem možnosti, da nadrealizem opusti privesek “nad” in dobi tisti “soc”. Ob takšnih možnostih se moramo spomniti znamenite izjave tovarišice sindikalistke Lidije Jerkič, namreč, če ne bodo dobili, bodo pa kar vzeli. Veliko možnosti je, da odnese tovrstno sporočilo v Evropo in Evropski parlament tovarišica poslanka iz Levice in igralka, spoštovana Violeta Tomić.
Dr. Iztok Durjava