Odnosi med Iranom in ZDA postajajo vedno bolj napeti zaradi dogajanja v perzijskem zalivu, a možnost oboroženega konflikta med Iranom in ZDA je v tem trenutku malo verjetna, predvsem zaradi izolacionistične politike ameriškega predsednika Donalda Trumpa in katastrofalnih posledic iraške vojne leta 2003. Ali bi oboroženi spopad med ZDA in Iranom imel podobne posledice kot v Iraku? Kakšno vlogo bi odigrala evropska diplomacija?
Iran, država v bližnjem vzhodu, je bila skozi zgodovino deležna različnih vojn in megalomanskih političnih mahinacij in igric, od arabske invazije Perzije leta 651 vse do vzpostavitve anglo-iranske naftne zadruge v Ahvazu, britansko-sovjetske invazije Perzije, umora predsednika Mohameda Mosaedgha in nenazadnje islamske revolucije leta 1979. Dejstvo je, da je Iran oziroma zgodovinsko Perzija izredno pomembna geostrateška točka, predvsem zaradi geografske lege kot tudi zaradi naravnih dobrin. Kulturno znamenita in bogata država je bila do islamske revolucije leta 1979 izjemno napredna in gospodarsko močna država, še leta 1978 je imela večji BDP na prebivalca kot Švedska in Portugalska v tistem obdobju.
Iran se je od islamske revolucije naprej izoliral od zahodnega sveta. Prelomni točki sta bili leta 1983 ko je bila sprejeta nova ustava Islamske Republike Iran, bazirana na islamskih in ideološko “proti-zahodnih” fundamentalnih načelih Ajatole Ruhole Homeinija, ki je v svoji preambuli zavrgla ustavo Imperialne države Iran pod vodstvom Šaha Reze Pahlavijem. Druga prelomna točka pa je bila v bogatenju urana v začetku 21. stoletja in razvoj iranskega jedrskega programa, s katerim se je začel proces mednarodnih sankcij proti Iranu.
Huseinova elita prestopila k Islamski državi
A če se vrnemo v današnji čas, kakšne bi bile posledice morebitne vojne med ZDA in Iranom? Bi lahko imela katastrofalne posledice kot iraška vojna leta 2003? Dejstvo je, da je Iran izrazito versko in etnično homogena država, a vsekakor s kar močno regionalno prisotnostjo etničnih manjšin kot recimo Kurdi in Arabci v zahodni pokrajini Huzestan, azerski Turki na severovzhodu države in pripadniki Baločev v pokrajini Sistan-Balučistan. Z izjemo Baločev, ki so v večini sunitski muslimani, so pripadniki ostalih etničnih manjšin predominantno šiitski muslimani, tako kot večinski Perzijci. Irak je nasprotje. Večinski Kurdi na severu države so suniti, a arabski del populacije je mešan glede na veroizpoved. Okolica Bagdada in Tikrita je večinoma sunitsko, preostali del šiitski. To je vodilo v sektaško nasilje, za katero je precej kriva takratna ameriško vodena koalicijska provizorična vlada (Coalition Provisional Authority), katero je vodil ameriški diplomat Paul Bremmer, ki je z drugim odlokom o “de-batifikaciji” (Baatizem – ideologija nekdanjega iraškega predsednika Sadama Huseina) povzročil veliko stopnjo brezposelnosti med sunitskimi arabskimi Iračani, ki so bili v večini člani Huseinove stranke Baas. To je posledično vodilo v radikalizacijo določenih sunitskih Iračanov, ki so se skozi čas oblikovali v Al Kajdo v Iraku, ki je kasneje postala Islamska država (Daesh).
Če pogledamo nazaj v leto 2003 par mesecev pred začetkom iraške vojne. Večina zahodnoevropskih držav (z izjemo Združenega kraljestva, Nizozemske, Španije in Italije) je nasprotovala invaziji na Irak, zaradi domnevne posesti iraškega režima z orožjem za množično uničevanje. Februarja 2003 je skoraj prišlo do prekinitve diplomatskih vezi med Nemčijo in ZDA zaradi nasprotovanja iraški vojni. Zanimiva pa je bila situacija v vzhodnoevropskih državah. Večina vzhodnih in srednjeevropskih držav, ki so bile do začetka devetdesetih let pod železno zaveso (tukaj smatram tudi Slovenijo, ki kot del SFRJ sicer ni bila del Varšavskega pakta). Takrat je v teh državah obstajal nek podzavesten duh optimizma, kajti večina držav vzhodne in srednje Evrope, ki je bila pod železno zaveso je želelo vstopiti v Evropsko unijo in zvezo NATO, zato so tudi podprli ameriško posredovanje v Iraku.
Takratni ameriški minister za obrambo Donald Rumsfeld je celo v svojem govoru izjavil, da prihaja čas “nove Evrope”. V mislih je imel države nekdanjega vzhodnega bloka, ki so želele vstopiti v EU in zvezo NATO. Zato je večina vzhodnoevropskih držav podprla ameriško posredovanje v Iraku. Poljska je celo sodelovala pri napadu na Irak.
Moralno-politični kompas EU
A kakšna bi bila situacija leta 2019? Dejstvo je, da je Iran kot smo prej omenili izrazito versko homogena država, a vsekakor ideološko razdeljena. V Iranu obstajata dve družbeno-politični platformi, ki se deli na principalizem (konservativna interpretacija islamskih načel) in reformizem (bolj moderna interpretacija islamskih načel, katero je oblikoval nekdanji iranski predsednik Mohamed Katami). Sam sem obiskal Iran leta 2017, kjer sem opazil, da je urbano prebivalstvo v mestih izrazito reformistično, če ne že tudi pro-zahodno in protirežimsko usmerjeno. Primer je v oblačilih pri dekletih. Dekleta iz liberalnih (reformističnih) družin recimo nosijo tanko ruto, kjer se jim lahko vidi pramen las, dekleta iz konservativnih (principalističnih) družin nosijo tradicionalni Čador, podoben Burki in Abayi v arabskem svetu. Iranske feministične aktivistke so zaradi objav na družbenih omrežjih velikokrat priprte, zaradi udeležb na protestnem shodu proti nošnji ženskih verskih pokrival, so iransko feministično aktivistko Šaparak Šaharrijadeh obsodili na dvajset let zaporne kazni, ker je na protestnem shodu snela islamsko versko pokrivalo.
Neizpodbitno je dejstvo, da iranski teokratični režim redno krši človekove pravice in s svojimi geopolitičnimi aktivnostmi v Iraku in Libanonu predstavlja grožnjo nekaterim državam, ki so tesne zaveznice Evropske unije. Evropska unija je vpeljala sankcije zoper Iran zaradi kršenja človekovih pravic, čeprav so se nekatere sankcije od podpisa iranskega jedrskega sporazuma leta 2015 ukinile oziroma omilile. Prav je, da se obnašanje iranskih teokratov sankcionira – njihov režim je skrajno nekompatibilen z določbami Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah – ta biti morala biti moralno-etični kompas neke širše evropske diplomacije, v smislu neke širše geopolitične entitete katera Evropska unija dejansko je.
Nevarnosti vojaškega posredovanja
A vojaški intervencionizem se je v zadnjih letih pokazal kot izrazito neučinkovit. Bi bila invazija na Iran drugačna zgodba? Morda, ampak ali je vredno? Iz filozofskega in moralnega vidika bi lahko rekli da je. Tukaj se spominjam na Sofoklejevo Antigono, kjer je morala prevladala nad vladavino prava. Podobno tezo je zagovarjal nekdanji ameriški predsednik George W. Bush, ki je govoril o “osi zla” in “koaliciji voljnih”. Z vojaškim intervencionizmom in menjavo režimo, ki je sicer po Čarterju OZN “kaznivo dejanje po mednarodnem pravu”, bi lahko (filozofsko-optimistično in izredno subjektivno, če ne že politično neokonzervativno) recimo rešili trpljenje ogromno deklet, ki trpi zaradi teokratičnega režima in navsezadnje nekako “osvobodili” Perzijo od teokratov in fundamentalistov.
Po drugi strani se spominjam gospoda, ki je leta 2003 porušil kip Sadama Huseina v Bagdadu. Leta 2018 so z istim gospodom naredili intervju, kjer je dejal “da obžaluje da je porušil kip Sadama, kajti včasih je bil en Sadam, zdaj jih je na tisoče”. V primeru oboroženega spopada, bi oborožen spopad med ZDA in Iran trajal približno šest mesecev, zaradi geografske lege Irana. V tem času bi se lahko določene politične skupine, katere bi bile financirane s strani več geopolitičnih “sil” oblikovale in “voila” imamo podobno situacijo kot v Iraku. Trenutno obstaja okoli 35 različnih prepovedanih političnih frakcij v Iranu in izven, ki so v preteklosti oblikovale svoje vojaške milice. Najbolj znana je marksistična skupina Mojahedin E-Khalq (MEK), ki jo vodi nekdanja prijateljica Sadama Huseina – Maryam Rajavi, kot tudi islamske milice kot je recimo arabska seperatistična skupina Al Ahvaz in Jundallah v Sistan Baločistanu. V tem primeru lahko Evropa pričakuje novo migrantsko krizo in nov val beguncev.
Podpora vojaškega posredovanja v imenu neke “višjega dobra” ali razumna “nevtralnost” bi bilo vprašanje za evropsko diplomacijo. Evropska diplomacija bi bila pred težko preizkušnjo, ki bi lahko imela dolge in nepredvidljive posledice.
Peter Truden