Med žrtvami povojnega nasilja na Slovenskem je bilo izredno veliko žensk. Oblast se je rada ponašala s tem, da je ženskam dala volilno pravico in jim omogočila emancipacijo, povsem pa je zamolčala, da jih je vse do začetka petdesetih let tudi množično pošiljala v zapore in v koncentracijska ter delovna taborišča, veliko pa jih je leta 1945 tudi izvensodno umorila.
Pred nekaj dnevi so se bivše zapornice, taboriščnice, njihovi svojci in prijatelji ponovno zbrali v Ferdrengu, oddaljeni vasi na Kočevskem, kjer so obeležili sedemdesetletnico taborišča za ženske, ki so ga povojne komunistične oblasti v mržnji do vsega, kar bi ogrožalo njihovo prevlado, ustanovile za ženske, obsojene brez sojenja.
Tudi zaradi mednarodnih pritiskov so jugoslovanske oblasti najhujše kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin nekaj let po vojni začele zamenjevati z bolj perfidnimi, a nič manj krutimi ukrepi. Med t. i. administrativnimi ukrepi je bila tudi napotitev na ‘družbeno koristno delo’. Ta ukrep, brez sklepa sodišča, je bil v pristojnosti organov za notranje zadeve. V uradnih medijih tako opevana ‘svoboda’ je že ob najmanjšem domnevnem verbalnem deliktu trčila ob meje dopustnega, ki jih je začrtal režim. Strah se je počasi, a prepričljivo zasidral globoko v ljudi.
Začel se je lov na protikomunistke
“Jaz sem imela ta delikt, da sem bila domobrančeva vdova … Nekaj dni, preden so me aretirali, pa se je na filozofski fakulteti zgodilo tudi tole – kar je bilo verjetno najhujše. Imeli smo zborovanje, kjer nas je bilo okoli 200 študentov – filozofov. Imeli smo študentsko organizacijo, katere član sem bila tudi jaz. Povedali so, da se bo odslej ta preimenovala v SKOJ. Na tem shodu je bilo preko 200 ljudi in vsi so bili tiho. Jaz pa sem rekla: ‘Oprostite, kako si pa vi predstavljate to preimenovanje? Ali boste vsakega posebej vprašali, če misli postati član SKOJ-a ali boste to naredili kar avtomatično?’
‘Zakaj pa to sprašuješ?’ sem bila vprašana.
‘Zato, ker sem članica študentske organizacije, ne grem pa v SKOJ!’
‘Zakaj ne?’
‘Zato, ker nisem komunistka!’ sem pojasnila. …
Tri dni zatem so me že prišli iskat. Na odločbi sem imela napisano, da sem rušila javni red in mir.”[1]
To je del pričevanja ene od političnih zapornic in taboriščnic, ki je bila zaradi omenjenih besed brez sodbe obsojena na 27 mesecev družbeno koristnega dela v taborišču Ferdreng. Delovno taborišče v izpraznjeni vasi, od koder so bili izseljeni prvotni prebivalci, kočevski Nemci, je bilo ustanovljeno na začetku leta 1949. To območje je bilo odročno in izolirano, obsežne gozdne površine pa so močno otežile možnost pobega. Partijski komiteji so pripravili dokončne sezname žensk, ki so bile zasledovane doma, v službi, na cesti, celo na počitnicah ob morju. Od maja do julija 1949 je tajna politična policija Udba aretirala med 700 in 800 žensk, ki so bile zaslišane v preiskovalnem zaporu in nato, brez odločbe o kazni, transportirane v taborišče. V tovornih vagonih so bile odpeljane v Ferdreng. Transporti so potekali ponoči, v prenapolnjenih tovornih vagonih in nemogočih higienskih razmerah. Zapornice so bile žrtve fizične degradacije in nasilja, moralno stigmatizirane in osebnostno ponižane. Pazniki in paznice so jih psovali, poniževali in jim nalagali brezciljno in težko fizično delo. Sekati so morale drevje, napeljevati žico in postavljati stolpe za paznike. Uši, stenice, bolhe, podgane in druga golazen so bile vsakodnevna nadloga. Na delo so odhajale zgodaj zjutraj in se vračale pozno zvečer v temi. Pomanjkanje hrane in vode ter nikakršne možnosti za osebno higieno so jih ponižali do skrajnosti.
Med političnimi zaporniki je bilo 25-26 odstotkov žensk
Med žrtvami povojnega nasilja na Slovenskem je bilo izredno veliko žensk. Oblast se je rada ponašala s tem, da je ženskam dala volilno pravico in jim omogočila emancipacijo, povsem pa je zamolčala, da jih je vse do začetka petdesetih let tudi množično pošiljala v zapore in v koncentracijska ter delovna taborišča, veliko pa jih je leta 1945 tudi izvensodno umorila. Raziskovalka Alenka Puhar je opozorila na dejstvo, da je bilo v prvih povojnih letih v Sloveniji med zaporniki kar 25-26 odstotkov žensk, kar predstavlja najvišji delež zapornic v takratni vzhodni Evropi.
Z zakonom o popravi krivic je bila taboriščnicam vsaj delno povrnjena škoda. A dejanske škode, ki jim je bila povzročena, ne more nihče več popraviti. Niso bile žrtve le nekaj zaporniških mesecev ali let, ampak so ostajale stigmatizirane ves čas režima. Mnoge tudi kasneje. Pa vendar so ostale neomajne branilke demokracije, borke za svobodo govora, za spoštovanje žensk in dostojanstvo slehernega človeka. S svojo pokončno držo so dokazovale in še vedno pričujejo, da je življenje močnejše od smrti. Vse krute metode totalitarnega režima jih niso uspele streti in uničiti, zato še naprej ostajajo svetilniki demokracije za vse nas, ki zremo v prihodnost z naraščajočim nelagodjem in občutjem ‘deja vu’ nekih prihajajočih – že preživetih – temnih časov.
Dr. Andreja Valič Zver
[1] Jambrek, “Razlaga spominskih pričevanj zapornic v ženskih delovnih taboriščih Ferdreng, Škofja Loka in Rajhenburg, 1949–1950”, str. 26.