Rožni venec simbolizira majske pobožnosti v čast Božje matere Marije. A ne le to: je tudi simbol vere, upanja, ljubezni, pa tudi človeškega trpljenja. Vsak od nas se je že kdaj v stiski zatekel k drobnim kroglicam in križu, ki jih kristjani nosimo v žepih, denarnicah, okrog vratu, pa še mnogo kje. A tokrat imam v mislih prav poseben rožni venec. Ne zato, ker bi bil posebej lep ali znamenit. Je majhen, obtolčen in načet od rje. Spravljen je v enega od mnogih lončenih predalčnikov, v katerih so tudi raztrgani deli usnjenih denarnic, vojaških torbic in škornjev, razbitih očal, ročno izdelanih šahovskih figur, prstanov, svetinjic… Rožni venec, ki ga imam v mislih, je obžarjen z nenavadno močno svetlobo. Priča o globoki veri človeka, ki ga je v svojih poslednjih trenutkih stiskal v rokah in se poslavljal od svojih dragih in svojega življenja. Streli iz sovjetskih pušk so neusmiljeno pokončali to človeško življenje in poleg njega še več kot 22.000 človeških življenj. Bili so oficirji, profesorji, zdravniki, odvetniki, pesniki, uradniki… Njihova edina krivda je bila, da so bili pripadniki poljske vojske in inteligence. Bili so cvet poljskega naroda, zapisanega smrti. A kdo bi to vedel tistega poznega avgustovskega dne leta 1939, ko sta se dva totalitarizma zavezala hudiču v skupni blaznosti. 23. avgusta letos bo minilo osemdeset let od podpisa peklenske pogodbe med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Rusijo. Nacionalni socializem in komunizem sta si podala uničevalni roki in zaplesala svoj mrtvaški ples nad Evropo. Njuna prva žrtev je bila Poljska, ki v dobri veri, da jo ščitijo pogodbe o prijateljstvu z zahodnimi državami, še zdaleč ni slutila, da je zapisana pogubi
Seveda bi kot zgodovinarka lahko – in morda celo morala – tudi v tem sestavku uporabljati strogo znanstveno govorico in mnogo bolj hladno objektivne izraze. A besede kot so “hude kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin” nikakor ne morejo dovolj dobro opisati in razložiti neopisljive groze in pretresenosti, ko se človek iz oči v oči sreča z osebnimi predmeti in ostanki preračunljivo umorjenih nesrečnikov iz Katynskega gozda. Njihova usoda je bila zapečatena aprila in maja 1940, v tistih dneh torej, ko je jugoslovanska in slovenska predvojna partijska vrhuška z naslado paktirala s sovjetsko vrhovno partijsko komando ter načrtovala komunistično revolucijo tudi na slovenskih tleh. Naših partijcev ni prav nič motila usoda nesrečne, zasedene in razkosane Poljske. Ni jih motila usoda preganjanih in uničenju zapisanih poljskih Judov. O holodomoru v Ukrajini, stalinističnih čistkah, montiranih procesih, deportacijah prebivalstva v Sibirijo, koncentracijskih taboriščih v polarnem krogu, pa tudi o pokolu v Katynu in še mnogokje se ni spodobilo govoriti, pa tudi pametno in oportuno ni bilo. Saj za zmago revolucije so pač bila dovoljena in potrebna vsa sredstva in dejanja, tudi tista najbolj zavržna. In fantje kot so bili Kidrič, Kardelj, Ribičič ter njim podobni si pri tem umazanem početju niso prav nič pomišljali.
Ob napadu Nemčije na Kraljevino Jugoslavijo v začetku aprila 1941 je prijateljstvo med Sovjetsko zvezo in Nemčijo trajalo še naprej. Šele slabe tri mesece pozneje sta kljukasti križ in rdeča zvezda postala zagrizena sovražnika in tekmeca v boju za svetovno prevlado. Šele tedaj so tudi jugoslovanski in slovenski komunisti zamenjali ploščo, Protiimperialistično fronto prepleskali v Osvobodilno fronto in začeli “odpor”, kot so desetletja in desetletja po drugi svetovni vojni razlagali skupaj z “lakajskimi” zgodovinarji ter pisci učbenikov.
Ob izkopu Katyna je sledil šok …
O zgodbah prijateljstva in sodelovanja med nacionalsocialistično Nemčijo in komunistično Sovjetsko zvezo v polakiranih učbenikih ni bilo govora. Tudi o njunem tajnem protokolu in razdelitvi Poljske se ni pisalo in govorilo. Pokol v Katynu je bil – tako kot še mnogi sovjetski zločini – tabu tema. Šele konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let 20. stoletja so visoki sovjetski voditelji sklenili, da je konec laži o domnevno “nemškem zločinu” v Katynu. Svet so pretresle fotografije izkopavanj množičnih morišč v bližini Smolenska, na ozemlju nekdanje Sovjetske zveze. Lobanje umorjenih so bile preluknjane s sovjetskimi naboji. Roke zvezane z žico. Trupla nametana v jame.
Množila so se pričevanja družin, prijateljev, ljudi, ki so bili tako ali drugače povezani z umorjenimi. Zgodba o Katynu je zrasla v visoko pesem žrtvovanja za domovino, ki zavzema sveto mesto v poljskem spominu. Svoje simbolno mesto in večni spomin je dobila pred nekaj leti, ko so v vojaški trdnjavi sredi Varšave odprli muzej Katyn. Naj povem, da je muzejska prezentacija zločina izjemno strokovna, saj obiskovalca prevzame s svojo pripovedjo, umetniškim vtisom in čustvenim dotikom. Na voljo so mnoge informacije, tako v pisni kot elektronski obliki. Poseben vtis pustijo osebni predmeti in oblačila umorjenih, fotografije in pisma, prizori odkrivanja morišč in posebna pozornost, namenjena pogumnim posameznikom, ki so se že v času jeklenega komunističnega primeža po drugi svetovni vojni zavzemali za resnico o množičnih umorih v Katynu.
Slovenski komunisti imajo na vesti Hudo jamo
Bilo bi nenavadno, če se ob obisku muzeja Katyn, kamor so nas pred nekaj dnevi peljali kolegi iz poljskega Inštituta nacionalnega spomina, ne bi zbudil spomin na slovenski Katyn, na Hudo jamo in stotine povojnih morišč na slovenskih tleh. Tudi usoda slovenskih nesrečnikov, mož, fantov, mladih, starih, bolnih, ranjenih je bila zapečatena v pomladnih dneh maja in junija 1945, številnih pa tudi kasneje. Več kot 12 tisoč jih je bilo po vojni iz avstrijske Koroške prisilno vrnjenih v roke partizanov in večinoma umorjenih v taboriščih, jamah, rudniških jaških, odročnih krajih…
dr. Andreja Valič Zver