Zdi se, da smo prišli v fazo, kjer družbi vladajo neizvoljene bogate elite, njihovo voljo pa izvršujejo podivjane feministke, privrženci ideologije LGBT, anarhistični nasilneži in brezdelni mladostniki. Moški, ki so v preteklosti predstavljali simbol moči in stabilnosti, ne obstajajo več. Obstaja razred razvajenih dečkov, ki si ne upajo pohoditi niti mravlje, in odraslih moških, ki danost družbe, kakršna je, sprejemajo, ker bi jim nasprotovanje trenutnemu toku preveč osebno škodovalo. Takšna je večina levih zahodnoevropskih politikov ki, čeprav vidijo nasilje migrantov in pripadnikov Antife ter popolno zgrešenost teorije spola in psihološke travme, ki jih ta povzroča, molčijo. Molčijo pa tudi samooklicani desni politiki, ker so del političnega sistema. In dokler so del sistema, so s tem zadovoljni. Moški na oblasti, desni ali levi, očitno nimajo moči, da bi družbo usmerili nazaj v naravnejše, konservativnejše vzorce.
Redki so tisti, ki jim uspe na lastno škodo spregovoriti in se boriti za konservativnejši svet. Dejstvo pa je, da je ta svet manj škode povzročil moškim kot ženskam. Moške so spremenili v mevže, ki niso več zmožne braniti svojih domovin. Sicer pa se ni za nas nič kaj dosti spremenilo.
Psihofizično pohabljanje žensk je domislica levice pod pretvezo boja za njihove pravice
Za ženske, ki naj bi bile po teoriji kulturnega marksizma glavne nosilke krvave spremembe, pa se je spremenilo veliko. Njihova telesa farmacija že desetletja zastruplja s hormonsko kontracepcijo. “Boste imele lepšo kožo,” jim pravijo, medtem ko jim ponujajo strup, zaradi katerega marsikatera ženska preživlja hude psihične stiske, krvavitve, nekatere so “nagrajene” s tumorji v dojkah ipd. Silijo jih v splav, češ da je to rešitev vsega. Ne povejo pa jim, kako se telo in psiha ženske odzoveta na dejstvo, da je pravkar ubila svojega otroka. Veliko mater, ki splavijo, ker jim je to predstavljeno kot nekaj enostavnega, ima po splavu hude hormonske in psihične travme. Takrat ni več aborcionistov in farmacije, da bi jim pomagali. Ženske aktivno spodbujajo h karierizmu. Da ne bo pomote, sam sem prepričan, da morata tako moški kot ženska, tako mož kot žena, tako mati kot oče imeti kariero, delo in si porazdeliti delo doma. A karierizem od žensk zahteva, da se popolnoma posvetijo delu. Da ne razmišljajo o družini, o otrocih. Da nikoli ne izkusijo radosti materinstva, nikoli ne postanejo mame. Takšne karieristke nato običajno postanejo radikalne feministke in krojijo usodo drugih žensk, ki so srečnejše od njih.
In levica je ženskam prodala vse to kot boj za njihove pravice. Hkrati pa spodbujajo pornografijo, ki ni drugega kot popolna objektivizacija žensk in “nadomestno” materinstvo, v katerem je ženska le stroj za rojevanje otrok nekomu drugemu. Vloga ženske kot matere se je s forsiranjem karierizma, hormonske kontracepcije, liberalizacije splava bistveno spremenila. Levica nas prepričuje da na bolje. Mnoge ženske, ki so bile do sedaj utišane, pa pravijo nasprotno.
Ženske so pričele dvigovati glave
V tej moralni, spolni in duhovno izprijeni dobi so se začele prebujati konservativne ženske. Ženske, ki jim je dovolj vsiljene moderne ideologije, ki hoče iz žensk narediti represivne stroje, moške pa za vdane psičke. Ker vidijo, da ta ideologija ubija zahodni svet, zahodne vrednote in zahodno družbo, na drugi strani pa spodbuja migracije, zagovarja posilstva migrantov in spodbuja mešanje ras ter podrejanje žensk kulturi, v kateri imajo manj pravic kot psi. Govorim o islamu in o nekaterih afriških plemenskih navadah, kot je denimo obredno obrezovanje deklic.
Ženske, ki danes ponosno dvigajo glave, so predvsem matere, ki ljubijo svoje otroke. So žene, ki živijo v urejenem in močnem odnosu s svojim možem. So delavke, ki poleg opravljene službi brez težav poskrbijo tudi za družino. So potomke žensk, ki so rodile heroje, ki so gradili našo civilizacijo. In v nasprotju z moškimi te ženske niso del sistema. Ničesar ne morejo izgubiti, lahko le pridobijo. In one bodo tiste, ki bodo zbrcale tudi svoje partnerje in družbo okoli njih, da vstane in se upre bolni ideologiji kulturnega marksizma in teorije spola. Da se upre predrugačenju družbe, v kateri smo najbolj enakopravni in imamo največ enakih možnosti. Prišel je čas konservativnih žensk, prišel je čas, ko bo ženska narava popravila racionalni svet pomehkuženih moških in nas vrnila v svet, ki bo prijaznejši do narave človeka in njegovih duhovnih in fizičnih danosti. Edina napaka levičarjev je bila, da so mislili, da lahko ženske obračajo in obrnejo, a žal so se kot z vsako levičarsko ideologijo tudi tokrat ušteli.
Aleksander Rant