Pred tednom dni smo bili v Sloveniji spet deležni nenormalnega stampeda levičarskih medijev in aktivistov proti reviji Demokracija, ki je objavila gloso. V glosi je bilo po mojem mnenju na šaljiv način prikazano stališče levice, a obrnjeno tako, kot da bi ga govoril desničar. Vsebinsko in besedno. Doživeli so pogrom najhujše vrste. V prvo bojno linijo je stopil celo samooklicani kristjan Trebušak s Kanala A, ki je z gorečnostjo pionirčka robantil čez gloso. Oglasil se je tudi varuh človekovih pravic, ki je bil ob pozivih k umoru predsednika vlade tiho. Oglasil se je cvetober levičarskih “akademikov”, “umetnikov” in “politikov”, ki so dajali vrednotne sodbe – o glosi.
Najprej sem, ker je bil stampedo tako hud, tudi sam pomislil, da gre morda za grozljiv rasizem. A nato sem se spomnil, da živim v Sloveniji, kjer so dejanja levice zamolčana, dejanja desnice pa potencirana do neba. In seveda je šlo točno za to. Za preusmerjanje pozornosti z nesposobnih politikantov, ki še vedno zbirajo 46 glasov za prevzem oblasti. Šlo je za blatenje tednika, da so prikrili svojo politično abotnost. In mediji so jim seveda držali “štango”.
A večji problem glose v Demokraciji je bilo to, da je levičarjem nastavila ogledalo. Ne toliko v smislu samega teksta in v njem izražene satire, pač pa v smislu, da so se v njej prepoznali. Prepoznali so svoj slog, totalitarnost in abotnost svojih stališč. Ne verjamete?
Šel bom nekoliko nazaj v čas in vam naštel primere, ko so besede prešle k dejanjem – kar je bistveno huje kot neki zapis. Se spomnite avtobusov, ki so nosili čudovita sporočila, da splav ni edina rešitev, da obstaja posvojitev, da matere v stiski niso same? Po akciji levičarskih aktivistov na čelu z Domnom Savičem so oglase za življenje umaknili z avtobusov. Nekdo je torej svojo totalitarno retoriko, v kateri splav razume kot pravico, pripeljal tako daleč, da so drugemu ukinili že plačani oglas. Spomnimo se voščila takrat državnega sekretarja na ministrstvu za šolstvo Jerneja Štromajerja, ki je nas, kristjane, poimenoval umazane živali. Se je takrat oglasil samooklicani kristjan s Kanala A? Se je morda oglasil, ko so na praznik sv. Nikolaja na MMC RTV objavili ogabno novico o avtopornografiji na Miklavževo? Se je Peter Svetina oglasil ob napisu: “Kristjani, klali smo vas 1945, klali vas bomo danes”?
Seveda ne. In najhujše. Se je kdo od teh dvoličnežev oglasil, ko so na nezakonitih in neprijavljenih protestih predsedniku vlade grozili s smrtjo? Ko je pisalo “Smrt janšizmu” in celo “Smrt Janši”? Seveda ne, pa je šlo v teh primerih za odkrito grožnjo s smrtjo najvišjemu predstavniku države. Se spomnite zgražanja, ko je majhna skupina kristjanov molila pred ljubljansko porodnišnico? Obsodb, kako je to neprimerno in kako to posega v temeljne človekove pravice, je bilo na tisoče. Pa ko so na stolnici objavili video o lepoti človeškega življenja v maternici? Tudi takrat so aktivisti levice zahtevali umik zanje “spornega” videa. Še več – nasilje, ki so ga mesece podpirali v opoziciji, je izbruhnilo na ulicah Ljubljane, kjer je bilo poškodovanih več kot ducat policistov, uničena javna lastnina in sta bila ogrožena mir in varnost. Smo bili priča takšnemu linču kot v primeru Demokracije? Seveda ne.
To vam lahko pove samo eno. Desničarji smo pripravljeni svobodo govora vzeti resno. Vsak lahko piše in govori, kar hoče, dokler dikrektno ne poziva h kaznivim dejanjem. In v glosi tovrstnega poziva ni. Pa še nekaj. V Sloveniji kazensko odgovornost ugotavlja sodišče, ne Mladina, ne Kanal A in ne RTVS, še manj pa akademiki. Zato so lahko vsi, ki so zahtevali odgovornost za gloso, lepo tiho, ker očitno ne morejo iz okvira lastnega totalitarizma. Vložena je tožba proti reviji, sodišče pa bo ugotavljalo, ali obstajajo znaki storitve kaznivega dejanja.
Vprašajte pa se, v kako bolni državi živimo, ko je glavni problem te države ena glosa. Vprašajte se, v kakšni državi živimo, ko nam, kristjanom, lahko peščica privilegirancev govori, da smo umazane živali? V kako bolni državi živimo, ko lahko peščica privilegirancev grozi s smrtjo celo predsedniku vlade, pa tega ne obsodi nihče? In Jože Biščak, urednik tednika Demokracija, ima prav. Desetletja smo se umikali in opravičevali totalitarni levici za svoja dejanja, desetletja so nam narekovali, kaj je prav in kaj ne. Vpili so »sovražni govor« in ga izvajali v najhujši obliki. Obsojali so nas zavrženih idej in hkrati grozili s smrtjo. Obsojali so nas totalitarnosti in hkrati slavili klavce iz totalitarne preteklosti. Dovolj je časov, ko je levica narekovala, kaj je prav in kaj ne. Dovolj je dvoličnosti, ko so nekateri lahko, drugi pa ne. Dovolj je kvečjemu levice in njene izprijene ideologije. Čas je za drugačno Slovenijo. Za Slovenijo, ki bo cenila delo in rezultate. Ki bo cenila individualno pobudo. Ki bo cenila demokracijo in uspešne ljudi. Časi, ko je levica narekovala tempo življenja, se bližajo koncu po vsem svetu. In kot je zapisala Tanja Fajon, so za oblast pripravljeni narediti vse. Kaj to pomeni, pa si lahko razložite sami, kajti enkrat v naši zgodovini so nekateri za oblast že storili vse. In na deset tisoče ljudi še danes leži nepokopanih.
Aleksander Rant