Pismo ministrskega predsednika Janeza Janše predsednici Evropske komisije (EK) Ursuli von der Leyen, naj pridejo predstavniki Bruslja v Slovenijo, da se sami prepričajo o vladavini prava, svobodi medijev in stanju demokracije, je po prvem posmehovanju in zgražanju na levem ideološkem polu, ki redno piše in stoka Evropi, kako grozne so razmere pod desnosredinsko vlado, vendarle narisalo zaskrbljenost na obraz.
Bilo je daleč od tega, da bi komisija pismo zavrnila. Ursula Von der Leyen je pismo sprejela in dejala, da gre za povsem običajno izmenjavo informacij med državami EU. Medijski mainstream je sicer poročal, da je predsednica EK zavrnila možnost obiska posebne skupine. Po njihovo je to košarica slovenskemu premierju. No, slaba tolažba. To je bilo samo jasno sporočilo, da bruseljska birokracija pri pisanju poročil o Sloveniji ne bo upoštevala samo tistega, kar ji prodajajo prevladujoči mediji, nevladne organizacije, “akademiki” in leve politične stranke (tudi na ravni EU), ampak bo pozorno prisluhnila tudi desnim vladnim strukturam. In opozorilo podpredsednici EK Věri Jourovi (ki zadnje čase zganja pravo kampanjo proti vladi zaradi domnevnega kratenja medijske svobode), da to upošteva. Tudi zato smo konec tedna lahko prebirali dramatične zapise o “vmešavanju Bruslja kot dvoreznem meču”, da je “evropska intervencija vprašljiva” in da se “problematizira sama EU”.
Pismo je očitno doseglo svoj namen. Paraziti so se dokončno razkrili. Jasno je, da si ne želijo razkritja (če govorimo o medijih) umazanih podrobnosti, incestnih povezav in ideološko usklajenih napadov, kar je pripeljalo do popolnoma deformirane medijske krajine, ki je občinstvo učila, kaj naj si mislijo, ni pa dala možnosti, da na podlagi nepristranskih in verodostojnih informacij razmišlja. Več kot 80 odstotkov medijskega ustroja v Sloveniji je namreč levo svetovnonazorsko usmerjeno, ideološka konkurenca je ves čas napadana, medijsko prevladujoč koncept je politična korektnost in liberalna demokracija kot edina zveličavna in dovoljena ideologija.
Ko planetarna norost doseže navidezno kritično točko, gre že po zakonu gravitacije samo še strmo navzdol
To občutimo tudi na Demokraciji. Kar trije smo v predkazenskem postopku zaradi domnevnega spodbujanja sovraštva in rasizma, kar so levosučni prepoznali v decembrski glosi Aleksandra Škorca. Meni in mojemu namestniku Metodu Berlecu so zato pretekli teden na vrata doma zaradi satiričnega zapisa našega zunanjega sodelavca, za katerega do takrat (razen naših bralcev) še nihče ni slišal in čigar ime se je razširilo po medijih, potrkali policisti. Tako zelo anonimen je bil, da so nekateri začeli dvomiti, ali sploh obstaja. In v tej vojni proti drugačnim pogledom in mnenjem, domoljubju, nuklearni družini, v tej vojni spolov in poniževanja izključno ene rase skoraj ne mine teden, da medijski mainstream ne bi prepoznal vsaj enega “zločinca”. Nato se zgane “civilna družba” in podaja ovadbe “neodvisnemu” tožilstvu. Ja, resnično smo grožnja svetu tisti, ki ne verjamemo, da bodo odrešitev človeštvu prinesli ilegalni migranti tretjega sveta, feminizem, LGBTQ+ in liberalna demokracija. Slednja je pravzaprav mutirani socializem, nekakšna gospa, ki je všečna in vljudna, ko govori toksične stvari, in ki s prevarami in z manipulacijami povzroča pojmovno zmedo, čemu so ljudje v resnici naklonjeni. So res temu, kar prinaša novi svetovni red? Ali so samo tako zmanipulirani in opranih glav?
Ko planetarna norost doseže navidezno kritično točko, gre že po zakonu gravitacije samo še strmo navzdol – v katastrofo brez izhoda. Spoznanje, da bo to v resnici trk z realnostjo in konec “igre”, ki je uničila zdrav razum, bo prepozno. Takrat ne bodo pomagali niti tisti, ki so se bili pripravljeni nastavljati strupenim puščicam levičarskih ugrabiteljev misli.
Srčno upam, da je svet samo začasno ponorel. Da slon v trgovini ostane brez porcelana, bi bilo dovolj, da eno samo generacijo naložimo na Parmenidov voz. Tako bi si povrnili svoje bistvo.
Jože Biščak