Bilo je v sredo, 19. februarja, ko so vsi prebivalci Bergama stopili na cesto. Večina se je odpravila v Milano, kjer se je njihov klub Atalanta v Ligi prvakov pomeril s špansko Valencio, drugi so do zadnjega kotička v pričakovanju prenosa zasedli lokale v tem mestu v Lombardiji. Povsod evforija, bila je nepopisna gneča. Za socialno distanciranje ni slišal skoraj nihče, mogoče tisti, ki so spremljali dogajanje v kitajskem Wuhanu.
Danes so si strokovnjaki v ocenah (skoraj) enotni. Tekma je bila biološka bomba, ki je v veliki meri botrovala epidemiološki katastrofi. Ne samo navijači Atalante, tudi privrženci španskega kluba so vstopili v Pétrijevo posodo in se v zgodovino zapisali kot del nenačrtovanega eksperimenta, kako lahko množični športni dogodki postanejo središče globalne pandemije. Tisto noč je bil COVID-19 na stadionu San Siro nedvomno navzoč. Nedoločeno število asimptomatskih prenašalcev ga je »nesebično« delilo z drugimi. Kar je sledilo, je bila tragedija, ki bo za več generacij zaznamovala »bergamasce«: po treh tednih (kolikor traja inkubacijska doba in obdobje, ko bolezen postane kritična) je v Bergamu eksplodirala epidemija. Samo med 8. in 16. marcem je umrlo 330 ljudi, skupaj je v Lombardiji umrlo skoraj 16 tisoč ljudi, kar je polovica vseh smrti zaradi COVID-19 v Italiji.
Lombardčani so bili prvi, ki so s prstom pokazali na Evropsko nogometno zvezo (UEFA) in njenega predsednika Aleksandra Čeferina. Sledili so drugi, po družbenih omrežjih se danes o UEFA govori kot o mafiji, ki je odgovorna za smrt tisočih. Evropski nogometni odločevalci bi tekmo lahko odpovedali ali pa bi jo odigrali pred praznimi tribunami, če bi le malo poslušali epidemiologe, ne pa Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO). Kasneje ni bilo nobene samokritike, opravičila, vsaj priznanja, da UEFA nosi del krivde. Čeferin je med krizo rajši grozil nacionalnim nogometnim zvezam, da njihovi klubi ne bodo tekmovali na evropskih pokalnih tekmovanjih, če bodo zaradi pandemije predčasno končale nogometno sezono.
Podpornik Primož Gliha
V Sloveniji ima kar nekaj podpornikov. Med njimi »strokovnjaka« Primoža Gliho, nekdanjega slovenskega nogometnega reprezentanta, ki pravi, da je cenen populizem trditi, da je bila tekma med Atalanto in Valencio biološka bomba. Njegov argument je, da ni bilo nobene pandemije, saj sta bila takrat v Italiji dva obolela. Ali se Gliha dela neumnega ali to v resnici je, ne vem. Niti ni pomembno. Saj veste, govoriti neumnosti je del svobode govora kot temeljne človekove svoboščine; zato, ker nekateri trdijo, da je Zemlja ravna plošča ali da v radijskem sprejemniku igra orkester, se še nikomur ni skrivil las na glavi.
Ne bodo pozabili
Jasno je, da predvsem Zahodna Evropa Čeferinu ne bo pozabila virusne brezbrižnosti in malodane diktatorskega odnosa do nekaterih nacionalnih zvez. UEFA ni od političnih tokov odmaknjena in neodvisna organizacija. Kdor to misli, živi v vzporednem svetu. Poznavalci (nogometnega in političnega) zakulisja dobro vedo, katera politična skupina je prispevala odločilne glasove leta 2016 in zakaj je bil leta 2019 edini kandidat. In da mu ne bo pomagal prav noben intervju za Guardian ali podobno listje. Zato tudi nervoza in panika.
Človeštvo bo premagalo virus, tudi nogomet bo preživel pandemijo, brez skrbi. Ne zaradi UEFA, ampak kljub temu. Čeferin, ki je odprl pétrijevko, se utegne kmalu sam znajti v njej. Imel bo sebi primerno družbo.
Jože Biščak