Volitev je konec, levi del volilnega telesa se treplja po ramenih in s prstom kaže na urogenitalni sistem nove predsednice ter med vrsticami pravi: “Ste videli, kako progresivni smo? Še žensko smo izvolili!” Da s tem latentno ženske prikazuje kot drugorazredne, se seveda v svojem zanosu egalitarnosti ne zaveda. Sicer pa podobno kot prvi krog volitev predsednika republike tudi drugi prinaša cel kup lekcij, iz katerih se lahko učimo za prihodnost. Poglejmo, kaj smo se naučili oz. kje smo obnovili znanje.
- Najprej obnova znanja, ki ga že imamo: Slovenija je spet dokazala, da je zabetonirana na političnih razmerjih (od 65:35 do 55:45 za levico), ki so prvič postala jasna leta 1990, ko je predzadnji šef totalitarnega režima – ki je bil blizu republiškega vrha tudi, ko so tajne službe pobijale nedolžne civiliste po tujini – premagal političnega disidenta, ki ga je taisti totalitarizem izgnal v tujino, kjer je iz nič naredil uspešno kariero – to je nekaj takšnega, kot da bi Nelsona Mandelo na svobodnih volitvah premagal glavni ideolog apartheida B. W. Botha. To je seveda svetovni unikum, ki je kot nacionalna patologija kot duh sledil vsem naslednjim svobodnim volitvam.
- Razlog za unikum političnih razmerij je stvar za zgodovinarje, psihologe, filozofe in sociologe. Gotovo pa je pomemben del levičarske enačbe ‘kmerizacija’ države po leto 1945, ko je bil manjkajoči del desnice pobit, izgnan ali skozi pet desetletij enoumja indoktriniran v egalitaristični kult.
- Ker so razmerja zabetonirana, se moramo naučiti z njimi živeti in delovati znotraj njihovih meja, vsaj še za generacijo ali dve (nikar si ne želite, da v večjem številu na volišča pridejo še mladi, ki jih novodobni tovariši in tovarišice v šoli učijo, da je kapitalizem razlog za vso gorje sveta). Iz tega vidika je treba kolektivno volilno telo obravnavati kot nekakšnega duševnega bolnika, ki mu je treba kot dolgoročni projekt pokazati pot iz zablod – to pa lahko počnemo le s sočutjem, komunikacijo in osredotočanjem na temah, ki so ljudem pomembna. Kako? O tem malce kasneje.
- Zelo slabo za tako mlado postkomunistično državo je, da smo se vrnili nazaj v obdobje pred letom 1991, ko je bila vsa moč povsem skoncentrirana pri dedičih krvave revolucije. Ni ga več vzvoda države, ki bi bil vsaj naklonjen profesionalnosti in objektivnosti, vse izpostave državnega aparata so ena sama ideološko homogena partija, kar je nova predsednica še bolj zacementirala. Levica je v zadnjih dveh letih popolnoma po putinovsko okupirala vse veje oblasti, institucije, akademija, šolstvo, novinarstvo pa so že itak prej bile panoge “zavestno zavezanim načelom marksizma in leninizma”.
- Volitve so bile pomembnejše, kot si nekateri mislijo – ne smemo pozabiti, da Belorusi leta 1994 niso vedeli, da so si zavezali usodno zanko totalitarizma okrog vrata, ko jih je prišel reševat “borec proti korupciji” Aleksander Lukašenko, prav tako Rusi leta 2000 z Vladimirjem Putinom niso vedeli, da so naredili prve korake nazaj v Sovjetsko zvezo. Po navadi se usodnih volitev zavedamo komaj z zgodovinskim pogledom nazaj, v tistem trenutku pa nam ni jasno, kako pomembna so bila. Že res, da je funkcija predsednika protokolarna, a na drugi strani gre vendarle za poveljnika slovenske vojske in osebo, ki predlaga ustavne sodnike in predsednike vlade; to pa niso trivialne zadeve. Ustavno sodišče je seveda že napolnjeno z levičarskimi aktivisti, a nova predsednica bi ga lahko še bolj kastrirala in naredila v ideološko izpostavo levice. A spomnimo se recimo, v kakšne napore se je leta 2013 podal Danilo Türk, ko je hotel preprečiti podelitev mandata za sestavo vlade Janši; predlagal je celo Marka Voljča.
- Kaj torej lahko pričakujemo od nove predsednice? Nedvomno trdo levo retoriko, zavito v celofan progresivnega liberalizma. Veliko lajn o sovražnem govoru na desni in preslišanje klicev “Ubi Janšu!” Veliko političnih spletk proti potencialnim desnim kandidatom za mandatarja in pomoč levim. Veliko okroglih miz na temo “Kako razbiti patriarhalno družbo belih moških”, sponzoriranih s strani belega Aleša Musarja v maseratiju z nemškimi tablicami. Se pravi, pričakujemo lahko mandat politično na ravni Kučan-Türk, retorično-nazorsko pa na ravni Klakočar Zupančič-Kovač-Jarc.
- Kaj pa sam volilni spopad? Anže Logar je bil najboljši kandidat za predsednika republike, ki ga desnica premore v tem trenutku: umirjen, politično zmeren, že skoraj militantno sredinski, proti njemu je Nataša Pirc Musar delovala kot nevrotična in napadalna skrajno leva aktivistična anarhofeministka; v imenu sprave in dialoga ji ni nikoli povedal, da so njene anekdote, kako je več sovražnega govora na desnici za lase privlečene in da ni prav, ko je v Bruslju na odboru evropskega parlamenta DRMFG lagala, da Janševa vlada omejuje dostop novinarjem do novinarskih konferenc (v resnici je bil zaradi korone dostop omogočen prek spleta, podobno ureditev so takrat poznale tudi evropske institucije).
- Na drugi strani je bila Nataša Pirc Musar tako ideološko kot ugledno najslabši spitzenkandidat, kar lahko ponudi levica: odvetnica, ki je preganjala sindikate in borce proti korupciji, finančna optimizatorka, ki si je nakazovala minorno plačo, preostanek pa dobila prek divident (to bi bil po običajni slovenski miselnosti smrtni greh), žena človeka, ki je s fiduciarnimi računi v tujini odpiral podjetja in bil neposredno povezan s PID-ovskim tajkunom Darkom Horvatom, ki je ruski oligarhični model v devetdesetih izpilil do potankosti. Namesto da bi to vlogo sprejela, se je skozi vse volitve sprenevedala, zraven pa komično zapletala (nič ne vem o teh poslih, sem le lastnica, ja, so pa gotovo legalni, čeprav o njih ne vem nič …). Od Darka Horvata se je distancirala, čeprav se je v javnosti pojavil video, kjer ga je hvalila kot finančnega genija (hvala bogu, da nimamo veliko takih “genijev”, sicer bi že bili kot Ruska federacija!) in rekla, da se moramo sprijazniti, da so pri nas tudi bogati ljudje. Res je, moramo se – a se ne. Mi se sicer sprijaznimo z bogatimi Petriči, Petani, Odlazki, Musarji, Zidarji, Jankovići, ne pa Akrapovići, Štrancarji in Boscaroli – se pravi z ljudmi, ki so sami iz nič napisali pravljico. Musarjeva je pred vso Slovenijo jasno izpostavila, da bo predsednica “finančnih genijev” in elite, ki stoji za njimi, ne pa na strani običajnih delovnih ljudi (Akrapović, Štrancar in Boscarol so eni izmed nas, Kučan, Jankovič, Horvat pač ne).
- Kljub vsem mimostrelom Pirc Musarjeve, kljub njeni naravni antipatiji, zaradi katere so tudi nekateri levičarji rekli, da ne bodo šli na volitve, in kljub vsej Logarjevi povezovalnosti, retorični spretnosti in priljudnosti, je minimalna distanca, okoli 10-odstotkov, ostala, kar nam jasno pove, da desnega predsednika ali povsem desne koalicije še kar nekaj časa ne bomo imeli in da so tista zabetonirana razmerja odtis nekih drugih brutalnih časov, ki se zaradi svoje grozote prelivajo v sedanjost. Kot rečeno, napak je misliti, da je 100.000 ljudi ostalo doma; 100.000 ljudi je šlo od doma in se ni nikoli več vrnilo, zdaj pa počivajo po zabetoniranih rudarskih jaških. In ne govorimo o domobrancih – govorimo o industrialcih, kmečkih družinah, podjetnikih, meščanski inteligenci, obrtnikih, izumiteljih, inženirjih. Teh ne bomo dobili nazaj. S tem se pač moramo sprijazniti in si reči, da ko ti življenje da limone, je treba narediti dobro domačo limonado, začinjeno z ginom in meto za povrh. Kaj nam je torej storiti?
- Mladi so tabula rasa. Povprečen mladostnik se hodi nažirat v McDonald’s, nalaga fotke na Instagram, kupuje rabljene audije iz Nemčiji, potuje po Evropi z Ryanairovimi boeingi za ceno malo boljšega kosila, oblači se v Primarku in nakupuje v Lidlu. Povprečen slovenski mladostnik je torej prepojen z oceanom kapitalizma, katerega sadove uživa in živi bolje kot nadvojvoda Franc Ferdinand v Avstro-Ogrski. A ne povezujejo svojega izobilja z resničnimi razlogi zanj – s poslovno svobodo in tudi konservativnimi kalvinističnimi vrednotami, zaradi katere je zahodni svet postal edini imperij na svetu, ki “osvaja” s poceni hamburgerji in računalniki namesto z nemškimi messerschmitti, ruskimi tanki ali mongolskimi loki; njihovi partizanofilni starši in dedki, ki častijo bratstvo in enotnost ter delavsko samoupravljanje, so včeraj za predsednico po inerciji potrdili kandidatko v maseratiju, ki sedi na milijonih evrih premoženja in “davčno optimizira” svoje prihodke tako doma kot v tujih offshore centrih. Potrdili so kandidatko kapitala, zato ker jih je ‘naflancala’, da je “njihova”. Tako kot so njihovi vsi drugi “našistični” bogataši, ki jih tolerirajo: Janković, Petrič, Petan, Odlazek … tudi Titove Pulmane 600, zasebne jahte in neprecenljiv nakit v švicarskih bankah so tolerirali. Tem je pač nemogoče pojasniti dihotomijo revežev, ki podpirajo socialiste z Rolexi. Mladim pa lahko — in na mladih moramo delati. Ja, mediji so njihovi, a mediji so to, kar je bil radio leta 1960, internet pa je to, kar je bila 1960 televizija. Novi mediji, nove priložnosti. Zakaj mislite, da si levica tako želi nadzirati internet? Zato ker se na internetu logična nekonsistentnost njihovih idej razgali do potankosti in ker v podrobnih debatah nimajo šans, da bi to pokrili s spretno butlsocialistično retoriko (Mesec, Pirc Musar, Fajon so mojstri te veščine). Mlade bomo dosegli prek novih internetnih kanalov – s humorjem, a tudi z znanjem. Z izpostavo levičarske hinavščine, a tudi z rešitvami. Mladi morajo začeti razumeti, da so socialisti cokla njihovega razvoja. Da so oni dovolj sposobni, da sami razvijajo državo, če bi jim država le dopustila več poslovne svobode. To pa jim je sposobna zagotoviti le desnica. Ne grajenje socialnih nepremičnin. Manj davka na plače, zaradi česar bo več ostalo v denarnici in se bodo gradile hiše in prenovila stanovanja iz prihrankov. Desnica to ponuja, levica ravno nasprotno. Na koncu ljudje na vse gledamo skozi prizmo lastne denarnice. Tudi sodobni socialisti so takšni: če bi prišel slovenski Rupert Murdoch in v sistem vbrizgal toliko denarja, kot ga ima slovenska levica (čeprav levica vbrizgava naš davkoplačevalski denar), bi si proletarci vseh dežel na levo ritnico vtetoirali tudi podobo Miltona Friedmana, na desno pa Mića Mrkaića, če bi se tja zlival lijak kapitala. Zdaj se pač zliva v lijak rdeče zvezde. A to je seveda tudi priložnost. Mladi kljub butlsocialističnemu jokanju raznih “raziskovalnih inštitutov” obožujejo turbokapitalistični Wolt – ker ponuja dobre zaslužke in fleksibilni delovni čas. Izkoristimo to. Predstavimo jim svet, kjer je lahko vsa Slovenija Wolt; dežela posla, kapitala in izobilja namesto socialističnega umiranja na obroke. Naj nam bodo vzor neoliberalni svetilniki, kot so Poljska, Estonija in Singapur. To so fundamenti. Šele potem, ko bomo vzgojili prvo tako generacijo, se lahko pogovarjamo o suverenih zmagah.
Mitja Iršič