[Pisma – od zmage do zmage] Bela rit in črni časi

Vinko Vasle

V nedeljo je minilo natanko pet mesecev, ko se je Marjan Šarec odločil, da sestopi z oblasti. Sem v solzah. To je zelo spominjalo na leto 1991, ko je Milan Kučan sporočil, da njegova partija sestopa z oblasti, sam pa je partijsko knjižico deponiral v hladilnik. Naivni desničarji in domobranci so si nazdravljali, Kučan pa je s svojo udbo v ilegali in denarjem iz oaz pripravljal teren za ponoven pohod na oblast. In so ga potem izvolili za prvega – ne se smejat – demokratičnega predsednika nove države. In res, ne se smejat, potem je bil izvoljen še enkrat za demokratičnega predsednika – šef tajne, likvidatorske službe in nosilec protiosamosvojitvene agende. 

Pravijo, da je prvič zmagal, ker zaradi posebnih okoliščin ni zmagal Ivan Kramberger in je logično, ker mrtvi ne morejo biti predsedniki držav. Razen naše, kjer je še vedno generalni predsednik SFRJ Josip Broz. A to je bolj zaradi vpliva komunističnih zombijev na prebivalstvo – ker če se spomnimo Janeza Stanovnika, Mitje Ribičiča, Antona Vratuše, pa zdaj Janeza Zemljariča – vsi se poslovijo okrog stotega leta starosti. Tako da, kar zadeva Milana Kučana, še dvajset let ima pred seboj, čeprav me je na zadnji Janševi proslavi malo pretreslo, ko sem ga videl. No, tudi Štefka je zombirala. Režiser osrednje proslave je naredil še en diktatorski podvig, ko je par metrov stran od zakoncev Kučan inštaliral Urško Bačovnik Janšo s soprogom. In potem se ne čuditi, če takšni Janšo od srca sovražijo. To je bil po kriterijih Levice in Nataše Sukić čisti seksizem in ne dvomim, da bodo urgentno sklicali komisijo za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Ki ji predseduje – Sukićeva.

Marjan Šarec se je tudi odpravil po Kučanovi poti, a premalo premišljeno. Zato ga ni bilo na osrednji državni proslavi, s čimer je samokritično priznal, da dezerterjem tam ni mesta. To spoštujem in cenim. Bolj pretresljivo – res mi gre na jok – pa je, da je  zaradi vsega hudega, kar mu dela Janševa diktatura, postal ateist in ga tudi na maši za domovino ni bilo. Kar je itak vseeno, ker je bil kasneje na našem drugem verskem obredu na Prešernovem trgu, kjer so naredili kulturniški performans za neznano rit, viseča jajca in bandiera rosso. Tam sta se od daleč iz oči v oči srečala tudi z njegovim stvariteljem Kučanom, a do tesnejšega stika ni prišlo, ker so ga na Forumu 21 odpisali. Toliko so vložili vanj, ga iz gasilskih veselic potegnili na čelo vlade, on pa kar gre in nikomur ne pove. A to je krivično. Vsakdo ima po ustavi pravico odstopiti, sestopiti in se vrniti.

Črne kvote v slovensko ustavo
Na tej kulturni alternativni proslavi pa je prišlo tudi do izrazite rasistične porovokacije rase rumenojopičev, ki so tudi s parolami dopovedovali, da rasno mešanje z rdečimi ni sprejemljivo, napadli pa so tudi svetle tradicije levičarstva in slovenskih antifovcev, ki s svojim simbolom črno-rdečo zastavo povedo vse. Recimo: “black lives matter” in “red lives” tudi “matters”. Glede na to svetovno gibanje, bo treba v prihodnje tudi pri nas stvari uravnotežiti. Danes imamo enega mešanca samo v javni hiši, ki ni čisti, šteje pa vseeno, ker je Slovence ozmerjal za zaplankane živali. Levičarji in socialdemokrati bodo morali v svoje strukture poleg rdečkarjev inštalirati tudi črnce, ker drugače jih lahko kdo razglasi za rasiste. V ta namen bo treba večje število črnih uvoziti iz Afrike. Ker osebno rasizma ne prenesem, se s tem dnem razglašam za zamorca, iz knjižne omare sem zabrisal rasističnega Prešerna ( ne pozabit na spomenik, antifovci!), Juri Murija v Afriki Toneta Pavčka, Frana Levstika s protiturškim rasističnim Krpanom in druge. V smeti sem zabrisal tudi Verdijevega Ottela. V skladu s parolo o črnih, ki štejejo, je pri nas zaenkrat le Damir Črnčec, kar je premalo. Državni zbor ima namreč velik črn demokratični primanjkljaj – tam ni nobenega črnega, je pa veliko rdečekožcev.  V ustavo je treba takoj dati črne kvote – na vsakega belega kandidata trije črni. Domobranci in fašisti se s tem strinjajo, ker ne razumejo, da ne gre za njihove ta črne, ampak za negrote.

Foto: STA

Črno se nam piše.

Vinko Vasle