fbpx

[Pisma – od zmage do zmage] Evangelij po gasilski veselici

Kolumnist Vinko Vasle (foto: Demokracija)

Tisti čas se je po deželi razširilo, da je prišel, da je med nami, samo odkriti ga je bilo treba. Hodil je od gasilske veselice do gasilske veselice in ljudem razodeval resnice o ženskah. Slutiti je bilo, da gre za preroka novih obrazov, da gre tudi pri njem za novi obraz in pot mu je kazal veliki mag iz Murgel. In tisti, ki ga je naredil, je resničen in ga poznate – Milan Kučan.

To je bil čas upanja v preporod in potovanje v neznano. Velika množica ga je rada poslušala in se mu odobravajoče režala. In dajali so mu denarce iškarjotove brez davka in mu klicali, da naj bo – in je bil.

Ni ga bilo sram in ni se ustavil, ko je po cestah pobiral svoje sledilce in jim dajal upanje: še včeraj na zavodu za zaposlovanje, že danes na poslanski plači. Oboževali so ga in vsi, tudi mediji, so strmeli nad njegovim naukom – bo kar bo, če ne bo, pač ne bo. In ko so bili v dilemi, jim je rekel “mogoče imate prav, mogoče se pa motite.” In so obnemeli, ko je sovražnikom in kritikom vrgel v obraz “na dolgi rok smo vsi mrtvi” . Upajoče je potolažil, da naj skočijo v bazen brez vode in je skočil prvi. Pristanek je bil trd in to se mu je hudo poznalo na psihi. Ni več vedel, kdo je v resnici, kam gre in kje je.

Dončić iz Kamnika
Takrat so nekateri govorili, da je blasfemija, ker se je nekako primerjal z Jezusom, da bi tako razširil svoj nauk in je rekel, da je bil Jezus socialist, da bi se potem popravil, da je bil v resnici komunist. Nekaj takšnega kot Milan Kučan, le da Jezus ni imel udbe in med apostoli tudi ni bilo Zdenka Roterja, ker potem bi Kristusa križali že veliko prej. Za narodov blagor je bil pripravljen pojesti tudi grešno rajsko jabolko in prišlo je do stvarjenja: jaz biti Adam, ti biti Eva in tako je nastala Nataša, izvirni greh Sove. To je bil čas, ko so ga preganjali, da bi ga križali in je rekel, da je kot grška tragedija.

Foto: STA

V resnici je bil tragedija. Biriči so od njega zahtevali ukrepe, dejanja, on pa jim je odgovoril, da se krofi ne delajo v prepišnih prostorih in niso razumeli. Tudi on ne, a je zadostovalo, da so umolknili. Hotel je, da ga sprejmejo kot preroka, bil je močan, vseprisoten in sovragom je povedal: nikoli ne pošiljajte ovc, da ubijejo volka. In dodal: pogum je strah, ki upa na najboljše. In ni se izšlo. Celo lastni so ga začeli zapuščati, čeprav jim je podaril Berilo po Dončiću iz Kamnika in malo pred koncem še Evangelij po novem Drnovšku. Vsi so čakali na prvi njegov čudež in je prišel. Ko je bil na višku agitprop moči, je odstopil in Jerca Korče, ki je rada klicala “rodil se je prerok” in “nora sem na njegov nauk” in je bila pripravljena znaj umreti v laži, je umolknila, sledilci so ga zapustili in niso imeli lepe besede zanj.

Hvala usodi, da je šel
Tisti čas ga je obsedel hudobec in tu se ni dalo pomagati, čeprav so mnogi verjeli, da od hudobnega starega komunista ustvarjen ni nikdar bil narodov prerok. Govorili so, da je že zdavnaj povedal, da hoče biti samo en dan in mu bo zadoščeno. Evangelij po zvezi borcev priča o njegovi siloviti razdvojenosti: ob nedeljah zjutraj cerkvena berila, ob nedeljah popoldan rohnjenje proti onim dopoldan na borčevskih verskih obredih, kjer so izganjali že zdavnaj pomorjene in jim znova sodili. To se ni moglo dobro končati in zapustili so ga vsi – nazadnje tik pred zdajci tudi levi in desni razbojnik Damir Črnčec, ki se je podal na dolgo pot očiščenja, menda v Afganistan.

Ko je prišel eden od jezdecev apokalipse, je širil nauk o tem, da je to izmišljeno, da ni nič tako kot je videti, ampak je drugače. Prepričeval je z besedami “ukrepali bomo, če bomo ukrepali”. Iskal je upanje z govorjenjem “brez panike” in so mu rekli, da je to švejkovsko in je bil užaljen. A vdržal je – še naprej je širil nauk o tem, da je bolje ukrepati manj kot pa pravočasno narediti več. To je bil čas, ko ni več vedel, kdo sploh je in so se ljudje spraševali, koga smo volili, da se je tako izgubil, čeprav je bilo že jasno, da se ni nikdar našel.

Takrat so nekateri rekli – hvala usodi, da je šel, drugi pa niso preživeli.

Vinko Vasle