To, da s 1. junijem ne velja več epidemija, je še zadnji kriminalni udarec Janeza Janše in te vlade na našo pokončno levo politiko. Iz rok in biciklov nam izbija še zadnje orožje, poleg tega pa zapira denarno malho. Ali, kot je zapisala ena naša sotrudnica na demonstracijah: če bi bila sociala višja, bi se lažje udeleževali protestov proti vladi, ki nam to socialo daje. Logično ne.
Seveda pa to ne pomeni, da se bomo zaustavili, še več – aktivnosti bomo anarholiberalno stopnjevali, kar dokazujemo tudi z vpoklicem posameznikov, ki so pripravljeni žrtvovati zadnji metek v svojem orožju, da se znebimo janšistov in njihovega liderja. Po komunistični tradiciji pa tudi to ni dovolj, ker je treba obračunati tudi s celotnimi družinami, z otroci vred, kot je to lepo povedal naš ud rdeče likvidatorske falange Miha Kordiš, ki ga bodo menda za te besede sodno preganjali.
Že med drugo vojno so naši pobijali cele družine, po vojni pa tudi sorodstvo do enega tretjega kolena nazaj. Naši mediji so nam pri tem v veliko oporo, saj odlično nalagajo polena na grmado tistega, kar je oni Žiga Pavšič ubesedil v grožnji, da bomo spopade z ulic prenesli tudi v domove desnih fašistov. Posebna hvala javni hiši RTV. Ni važno, da je tip nor, mi levičarji takšne potrebujemo, kot tudi nekega Borisa Podhraškega, ki vidi rešitev v metku Janezu Janši.
Fetiš na urin
Ker pa je za revolucijo krvavega tipa potrebna tudi ustrezna ideološka nadgradnja, z veseljem spoznavam, da so se v opoziciji zatekli k zelo zanimivemu izhodišču – to je fetišu na urin, ki se mu strokovno reče urofilija. Začelo se je na filozofski fakulteti, kjer so tudi moške spremenili v ženske, nadgradili pa na FDV, kjer so posledično ukinili pisoarje. V eni od volilnih kampanj so se potem komunisti Dejana Židana s prvoposlikanim intelektualcem SD Matjažem Nemcem reklamirali nad pisoarji, čemur se strokovno reče uropolitika, ko urin postane propagandni material. Komunisti imajo po novem v svojih vrstah tudi urinološkega aktivista Franca Trčka, ki je kot popolni anonimnus postal poznan po nekem divjanju levičarjev v Cankarjevem domu, kjer je imel dolg z maligani opremljen govor, ki ga je moral malo prekiniti, ker “me scat kot starega medveda”. In je šel scat, kar je v ideološkem strokovnem izrazoslovju FDV nadstavbe pomenilo urinski premor, ko ideolog levice nad pisoarjem razmisli o svojih naslednjih besedah. Menda se to laže dela, če ga držiš v rokah.
V bistvu je ideološka urofilija našla univerzitetno, akademsko zatočišče na FDV, kjer izobražujejo novinarsko elito, kot so zadnjič sporočili preko malo zdelanega dr. Slavka Splichala, ki je moral iz penzije priti povedat, kaj Janša dela z mediji. Kar je odličen preobrat in zamenjava teze o tem, kaj mediji delajo z Janšo že skoraj 30 let. In še premalo, ker se ne da. Okrog urina moram mimogrede omeniti še odličen nastop poslanke LMŠ Jerce Korče, hčerke NLB afere irangate, ki je povedala, da Janša skuša nekoga peljati scat, ni pa povedala kako je to videti v praksi in upam, da bo to še dopolnila s svojim poznavanjem scalnega fetiša njene stranke, ki urinira na resnico, kar je pač del političnega boja za oblast. Več kot simbolično pa gre za zlati dež, ki je aktualizacija mitološkega srečanja Jerce in Šarca, drugače si tega ne znam predstavljati.
Omeniti moram tudi nerazumevanje desničarjev o tem, kaj je odpiranje ideoloških tem. To so napadi na laži medijev, to so grožnje s smrtjo Janši, ogovarjanje pravne države, napad na bicikliste in različna pisma. Namreč, odpiranje teh tem je potrebno gledati v historični luči, ko se je to tudi dogajalo in torej to pomeni, da SDS zanalašč, kontra tudi dvema svojima koalicijskima udoma, z odpiranjem teh tem odpira prostor zgodovinskih reminiscenc. Nespremeljivo. Treba se je vendarle ravnati po odpiranju tem, ki pa niso ideološke. Recimo slavljenje OF in dolomitske izdaje, klanjanje zombiju Josipu Brozu, znameniti poklon trojke Tanje Fajon, Dejana Židana in Marka Koprivca bronu našega vrstnega likvidatorja Borisa Kidriča itn.
Amen.
Vinko Vasle