Mnogi so bili presenečen, ko se je Jelko Kacin, minister za informiranje v Demosovi vladi v času osamosvojitvene vojne, letos sredi marca ob ustanovitvi Kriznega štaba pojavil ob boku novega predsednika vlade Janeza Janše. Njune politične poti so se namreč pred tem davno razšle, v medijih smo lahko zasledili številne pikre pripombe na račun drug drugega. Bitka z nevidnim sovražnikom, covidom-19, je bila čas za pokop starih zamer in ponovno povezovanje. Jelko Kacin je v zadnjih dveh mesecih postal obraz te vlade, ki je z javnostjo in novinarji vsakodnevno komuniciral, prepovedoval, svaril, kar ni bilo vsem po godu, a tudi vzpodbujal in delil ljudske modrosti. Čez noč je tudi mlajšim generacijam prirasel k srcu. V petek dopoldne je lahko s ponosom oznanil, da je vlada z 31. majem preklicala epidemijo. Slovenija je to storila kot prva država v Evropi. To je lahko storila, saj imamo najboljšo epidemiološko sliko v Evropi. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z vladnim govorcem, ki sam zase pravi, da njegovo delo še zdaleč ni končano, saj tudi koronakrize v resnici še ni konec.
Slovenija je v četrtek zvečer preklicala epidemijo. Bilo je nekaj kritik, da ste to naredili čez noč, da bi se morali bolj posvetovati s strokovnjaki. Torej, kakšno je bilo ozadje te presenetljive odločitve vlade? Se vam zdijo kritike, ki prihajajo zlasti iz opozicije, upravičene?
Gre za napoved, da bo Slovenija do konca tega meseca toliko napredovala in toliko zmanjšala število pozitivnih na covid-19 in tistih, ki potrebujejo bolnišnično oskrbo, na tako nizko stopnjo, da se moramo pripraviti na popoln zagon gospodarstva. Vsi ukrepi, ki so veljali doslej, veljajo še naprej, vlada v četrtek ni spremenila odločitve, da se nekatere panoge in nekatere dejavnosti sprožajo v ponedeljek, medtem ko za ukrepe, ki se bodo zgodili čez teden ali dva, še vedno velja ista časovnica. Smo pa jasno sporočili, da se število obolelih občutno zmanjšuje in da ob takih trendih moramo napraviti tudi miselni preskok in vso sovjo energijo ter pozornost usmeriti na čim prejšnje aktiviranje gospodarstva, kajti samo na ta način bomo lahko nadoknadili, kar je bilo zdaj izgubljeno zaradi bolezni covid-19. Kar zadeva usklajenost teh ukrepov, je predlagatelj te odločitve Ministrstvo za zdravje. In ministrstvo usklajuje ukrep tako z Nacionalnim inštitutom za javno zdravje kot tudi in predvsem s svetovalno skupino, ki jo vodi prof. dr. Bojana Beović.
Gospod Kacin, zdi se, da je tudi tujino kar malce presenetila novica, da je ravno Slovenija kot prva v Evropi preklicala epidemijo koronavirusa. Vi ste v petek tudi dali en odmeven intervju za Euronews, tudi vprašanje njihovega novinarja je bilo, zakaj je Slovenija tako samozavestna, da se nam kljub še vedno trajajoči epidemij v sosednji Italiji ne bo ponovil še kakšen val? Ali niste vendarle reagirali nekoliko prehitro?
Slovenija je tudi v najhujših časih covida-19 pri nas z bolniki napolnila komaj četrtino svojih kapacitet, ki jih je pripravila za to bolezen. Iz tega naslova lahko postopoma zaganja tudi vse druge dejavnosti v zdravstvu, vključno z zobozdravstvenimi storitvami, zaradi česar se res, kar se tiče našega delujočega zdravstva, vračamo v normalno stanje. Ob takih rezervah, kot jih imamo, smo se lahko odločili, da bolj pogumno nastopimo tudi glede prihodnjih odločitev. Torej, še enkrat, mi se želimo osredotočiti na gospodarsko okrevanje. Druge države na veliko najavljajo, ko gre denimo za sprostitev turističnega prometa med Nemčijo in Avstrijo, so to vse datumi v mesecu juniju. Ko pa gre recimo za naše sodelovanje s Hrvaško, v soboto je bilo tudi precej odmevno srečanje obeh notranjih ministrov, in ne smemo pozabiti, da na hrvaški strani prav minister za notranje zadeve poveljuje njihovemu štabu, oz. stožeru, zato so takšni dogovori še toliko bolj pomembni.
Še bolj pomembno pa je, da se takšni dogovori na politični ravni čimprej prelijejo tudi v zelo konkretna navodila obmejnim organom na obeh straneh, kako pravzaprav vse te stvari implementirati. Danes se bo naš gospodarski minister Zdravko Počivalšek najprej pogovarjal z avstrijsko kolegico, ministrico za turizem, takoj zatem pa še z madžarskim zunanjim ministrom, ki je zadolžen tudi za zunanjo trgovino in v enem delu tudi za turizem, kako pravzaprav sprostiti prehod meje za turiste. Na ta način pravzaprav kar se da hitro in v realnem času ustvarjamo pogoje, da bi se tudi naše turistično gospodarstvo oživilo. Kar pa zadeva Italijo, kar je vedno razlog velike zaskrbljenosti pri mnogih ljudeh na naši strani, pa poteka usklajevanje oziroma dialog na ravni NIJZ, tako da sredi prihodnjega tedna pričakujemo v Ljubljani tudi visokega predstavnika njihove inštitucije, da z našo javnostjo izmenjamo njihove izkušnje, tako negativne kot pozitivne, in da zelo jasno določimo pogoje in čas, kdaj bi se, oziroma pod katerimi pogoji bi se lahko sprostil tudi prehod čez slovensko-italijansko mejo.
Slovenija ima v tem trenutku praktično najboljšo epidemiološko sliko v Evropi, uspehi te vlade v kratkih dveh mesecih so izjemni, a je vlada vseeno tarča silovitih napadov, tako s strani opozicije, kot tudi medijev. Kako ste vi kot vladni govorec ob vseh teh naporih doživljali to negativno poročanje, denimo očitke o domnevno prestrogih ukrepih?
Jaz nisem tisti, ki bi presojal, kaj je upravičeno in kaj ne. Ampak tako kot jaz vidim dogajanje, je prepoved zbiranja, uvedba nekega drugačnega načina socialne distance, vedno in povsod spremljanje in skrb za druge, da se osebe ne približajo preveč, da ne bi prišlo ponovno do aktiviranja kakšnega žarišča, pri določenem delu ljudi pustila posledice. Te frustracije se pač kopičijo v podobi negativne energije in ko gre za sproščanje te negativne energije, je zagotovo v tem primeru vlada, tako kot povsod, zelo primerna tarča. Vendarle pričakujem, da se bo en del te negativne energije sprostil, še posebej sedaj, ko so zelo jasne napovedi za sproščanje kolektivnih športov že v naslednjem tednu in vse to bi lahko pomagalo na nek način vsakemu posamezniku, kot tudi kolektivom, da se na nek način sprostijo in bolj realno, bolj pozitivno in bolj energije polno pogledajo v prihodnost. Tudi to skorajšnja sprostitev prehodov mej, zlasti proti Hrvaški, ki omogoča, da ljudje pridejo do svojega premoženja in postorijo tisto nujno, kar potrebujejo, kar morajo postoriti na svoji zemlji, pa bodisi da so to počitniške prikolice, ali plovila ali pa nepremičnine, vse to bo po mojem mnenju precej olajšalo te napetosti, ki so se nabrale v družbi, ampak to je splošen pojav, ki ga imamo po celotnem svetu in Slovenci tukaj nismo kakšna posebna izjema. Pričakujem, da se bo ta medsebojen dialog, predvsem pa bolj strpno komuniciranje pojavilo v kratkem.
Kako pa ste vi videli to afero o domnevnih spornih nabavah zaščitne opreme, ki so jo lansirali v oddaji Tarča na RTV in o kateri se toliko govori. Vlada je pripravila svoje poročilo, opozicije ni prepričalo, je vas prepričalo?
Ne, ni pomembno, ali prepriča opozicijo, pomembno je, kakšne informacije dobiva javnost v zvezi s tem. Končno se je vendarle pojavil prispevek o tem, kakšne vrste težav so imele vse države po svetu in še največ je prispevalo preprosto dejstvo, da se je tudi oprema, kupljena skozi evropsko naročilo, izkazala za opremo brez ustreznih certifikatov. Je pa seveda ključno vprašanje, kaj so to ustrezni certifikati? V tem trenutku pač tudi kitajske oblasti vzpostavljajo vedno drugačen način certificiranja posameznih izdelkov, pooblastijo institucije, da to počno, ki to počno za naprej, nikoli za nazaj, kar pomeni, da je prišlo do naročanja določene opreme, ko so neki certifikati še veljali, danes pa po kitajski odločitvi ne veljajo več. In to bo povsod po svetu povzročalo velike zaplete, mnogi dobavitelji preprosto umikajo robo, ki so jo že nabavili, govorim o svetovnih razmerah, in jo prodajajo tam, kjer jo v tem trenutku krvavo potrebujejo. In se z administriranjem oziroma certifikati ne ukvarjajo na takšen način, kot se ukvarjamo tukaj v Evropi.
Gospod Kacin, ali pričakujete, da bodo ti protesti na kolesih, ki potekajo že tretji dan zapored, s preklicem epidemije zvodeneli? Številni so namreč prepričani, da poskuša vlada s tem hitrim preklicom epidemije v bistvu predvsem pomiriti ljudi?
Tu sta, po mojem mnenju, dva trenda. Kar precejšen del javnosti je zaskrbljen, da obstaja verjetnost, da smo se prehitro odločili za odpiranje naših mej in da bi se žarišča virusa ponovno lahko vzpostavila. Ta nevarnost seveda vedno obstaja, toda na drugi strani so izkušnje, rezerve in pripravljenost našega sistema, zdravstvenega sistema, da zdaj z izkušnjami manjša žarišča lahko hitro zajezi. Vprašanje karantene je še vedno zelo aktualno, kdorkoli bo prišel na našo mejo, bo vedno dobil tudi navodila, kako naj ravna, kako naj opazuje sam sebe in svoje bližnje. In če bomo to dosledno spoštovali, bomo pojav covida-19 tudi hitro zaznali, ga omejili in vse tiste, ki bi ga prebolevali, tudi ustrezno obravnavali. Ampak, samo opazovanje in reakcije vsakega posameznika posebej je tisto, kar bi nam moralo omogočiti, da gremo v naslednje obdobje čim bolj pripravljeni. In drugič, vztrajati moramo na tem, da se nam nekatere napake pač ne ponovijo. Zato se število ljudi, ki se lahko udeleži kakšne organizirane prireditve sprošča postopoma, zaenkrat je to do 50 ljudi ob doslednem spoštovanju in navodil NIJZ.
Če se razgledamo po Evropi, bi rekel, da se vse vlade učijo druga od druge, dejstvo pa je, da število obolelih pri nas relativno nizko, odkrili smo s testiranji manj kot 1500 pozitivnih, ocena o tem, koliko ljudi je zares bilo pozitivnih, pa jih nismo odkrili, ker tudi sam niso zaznali težav, je nekajkrat večja, je to še vedno zanemarljivo. Raziskave kažejo, da do tega trenutka naša prekuženost ni višja od štirih odstotkov. Kar pomeni, da z doslednim spoštovanjem higiene, ust, nosu in rok ter s spoštovanjem socialne distance mi lahko relativno dobro pariramo bolezni, dokler se tega dosledno držimo. Ali bo to vplivalo tudi na to, da se ljudje pomirijo in ugotovijo, da jim ta vlada resnično noče nič hudega in se bodo odločali temu primerno, je v tem trenutku nehvaležno odgovarjati. Ampak cela vrsta protestov pravzaprav vztraja na tem, da se na eni strani distancirajo in ne želijo videti na svojih protestov politikov, na drugi strani protestirajo za obrambo okolja, na tretji strani pa protestirajo proti vladi. Tako ta je to precej kontradiktorno početje, ampak ustava pri nas ljudem jamči pravico do izražanja njihovega mišljenja. Vsakomur od nas, tudi vam in meni. Pač, to njihovo voljo je treba spoštovati. Tisto, kar mene skrbi, je to, da ne bi pri tem druženju pozabili na nujno potrebno socialno distanco in da iz teh razlogov ne bi izražanje nezadovoljstva bilo povod, da se ponovno aktivira covid-19.
Če pogledava nazaj na pretekla dva meseca, najprej ste bili uradni govorec kratko delujočega kriznega štaba, potem ste postali vladni govorec za covid-19. Kakšna bo vaša vloga v tej vladi po koncu koronakrize? Ali ste se o tem z Janezom Janšo že kaj pogovarjali?
Ne, vse dokler mi tega poglavja ne zapremo in ga ne bomo še nekaj časa, kajti tudi, ko se bo mesec maj iztekel in upravno gledano epidemije pri nas ne bo več, bodo še vedno veljali nekateri omejevalni ukrepi na podlagi zakona o nalezljivih boleznih. Mi te stvari moramo ves čas komunicirati, da pozornost javnosti ne splahni. Morali se bomo navaditi na drugačen način sobivanja, ampak prav dejstvo, da moramo zagnati gospodarstvo, da moramo na nek način bolj prodorno napredovati, ko gre za prodajo naših izdelkov, industrije, naših uslug, zahteva veliko pozornosti. Seveda se bo vlada počasi po stotih dneh vendarle morala soočiti z dejstvom, da bodo morala vsa ministrstva in vsako posebej prevzeti svoj del odgovornosti, da se na tak način, kot je zdaj počela vlada, ko je celotna vlada podpirala nekatere ključne resorje, pri soočanju z boleznijo ne bo moglo nadaljevati. Ko se bodo stvari vendarle nekoliko umirile, se bodo nekateri resorji v večji meri posvetili svoji osnovni dejavnosti, pa da dam primer, ministrstvo za gospodarstvo ima marsikaj drugega v svojem portfelju, kot pa so aktivnosti Zavoda za blagovne rezerve, ki so bile tako zahtevne in obsežne ravno zato, ker je bilo ocenjeno, da nekateri drugi resorji tega preprosto ne zmorejo. Torej, vrnitev nazaj bo zahtevala drugačno organizacijo. Se pa jaz za svojo prihodnost nikakor ne bojim.
Marsikdo je bil presenečen, ko se tistega večera, ob ustanovitvi Kriznega štaba, v Državnem zboru pojavili skupaj z Janezom Janšo. Kako je prišlo do tega sodelovanja po tolikih letih, da so se vajine poti praktično prvič od osamosvojitve spet združile? Ste kaj oklevali, ko vas je povabil zraven? Ali se kadarkoli obžalovali, da ste sprejeli njegovo vabilo?
Predsednik vlade je po mojem mnenju realno ocenil, da je oblikovanje nove koalicijske vlade in prevzem vodenja države v tako zahtevnih okoliščinah, kakršnih ni bilo še nikoli, izjemno zahtevno. In je ocenil, da bodo nekateri resorji potrebovali kar precej časa in pomoči, da stvari stečejo tako, kot je potrebno. To mi je zelo jasno povedal. Da potrebuje pomoč. In da prosi za pomoč. Da takoj prvi dan pridem na zasedanje kriznega štaba in najin dialog ni vseboval več kot deset stavkov. In moj odgovor je bil da.
Vi ste bili glavni komunikator vlade z javnostjo tudi v času osamosvojitvene vojne. Kako primerjate svojo vlogo takrat in danes, lahko primerjate tedanji čas z današnjim? Je danes bitka s covidom-19 težja, kot je bila vojna proti vidnemu sovražniku?
Torej takrat so bile razmere vendarle v mnogo čem drugačne. Problem, s katerim smo se soočali, je bil v narekovajih lokalen, šlo je za vprašanje na eni strani razpadanja nekdanje Jugoslavije in na drugi strani osamosvojitve ene od republik, ki je želela najprej z vsemi možnimi načini omogočiti demokratično tranzicijo. Demokratizacija prejšnje države ni bila več mogoča. Potem se je usklajevala na poti v svojo samostojnost z drugimi republikami, pa se je pokazalo, da tudi tam ni bilo veliko mogoče. Na koncu se je zgodilo tako, da smo ostali pravzaprav sami in da smo morali evropsko in svetovno javno mnenje soočiti, da mi nismo objekt sprave ampak subjekt odločanja in na tak način smo se takrat tudi organizirali. Takrat sem bil jaz član vlade, bil sem član izvršnega sveta, kot se je to imenovalo, sekretar za informiranje, potem pa tudi minister za informiranje. Tokrat seveda nisem član vlade, sem samo njen govorec za ta izziv, ki se imenuje pandemija covid-19. Ampak beseda pandemija pove, v čem je razlika. Pandemija je zajela cel svet, zelo je prizadela tudi Evropo, čeprav se imamo vedno in povsod za najbolj razvit del sveta, tudi za najbolj opremljen del sveta, ko gre za zdravje, oziroma zdravstvene sisteme.
Pa se je pokazalo, da so mnoge bolj razvite, bogatejše države, popolnoma odpovedale oziroma pokleknile zaradi napačnih konceptov odzivanja. Eden od uspehov tega našega soočenja s tem izzivom je tudi dejstvo, da smo uvedli komuniciranje na dnevni bazi, da smo s tem dosegli izjemno visoko zavedanje o resnosti razmer in da so se ljudje na pričakovanja vlade odzvali. In da smo zato vsi skupaj tako dobro prešli čez to zahtevno krizno obdobje. Še vedno so pri mnogih, ki težko realno ocenijo, za kaj gre, številni očitki, kako to, da so bile nekatere kategorije prebivalstva premalo ali preslabo obravnavane, zdaj se bo začela predvsem politična reinterpretacija. Recimo zdaj poslušam marsikaj od ljudi, od katerih to ne bi pričakoval, nekdanji ministri imajo zdaj veliko kritičnih besed, ampak malo je takih, ki so pripravljeni takrat, ko gre vse narobe, operativno prevzeti, vskočiti in sprejemati odločitve. Drug problem je seveda pri intelektualcih, kjer je pogosto težava v tem, da je treba odločitve sprejemati zdaj in takoj, dolge razprave kaj dosti ne pomagajo, treba se je odločiti, aktivirati, premakniti nekatere stvari in za vse to bo zdaj časa in analiz še dovolj, ampak kot pravi moj sopotnik v teh časih, vodja konzulata na zunanjem ministrstvu Andrej Šter, krogla in medalja nikoli ne zadene pravega.
Vas je pa v teh časih koronakrize spoznala mlajša generacija Slovencev. Bili ste obraz te vlade, ki je v času epidemije sporočal, kam ljudje smejo in kam ne, tudi precej šal se je zaradi tega pojavila na vaš račun na socialnih omrežjih. “Kam pa kam, veseli pohodnik,” je samo ena izmed njih, kateri so pripeli karikaturo z vašo podobo. Verjetno ste to opazili. Kako gledate na te stvari, da ste pogosto prav vi tarča tistih, ki se norčujejo iz vlade?
Ko postaneš obraz nečesa, postaneš tudi predmet manipulacij. Mnogi na ta način sproščajo svoje frustracije, to se jim zdi šaljivo, meni in moji družini pa ne ostane drugo, kot da imamo debelo kožo in poskušamo iti čim lažje čez to. Jaz še vedno poslušam razne komentarje o tem, da sem bil na Krku, ko sem drugim to prepovedoval, ampak kot sem takrat napisal na Twitterju, ni me bilo ne na letalu, ki je letelo v Madrid, ni me bilo med potniki, ki so leteli nazaj, ni me bilo na Krku, od koder so zaznali let letala na radarju, ampak nekaterim pač ustreza, da se naslajajo nad tem, da lahko nekomu škodijo. To je tisto, kar me skrbi. Ne gre zame osebno, ampak, da tovrstno sproščanje negativne energije, ki je tipična slovenskemu načinu razmišljanja “naj sosedu crkne krava”. Ta način ni pravi pristop, če hočemo iz te gospodarske krize in recesije, ki nas je zdaj prizadela in jo moramo premostiti, izstopiti čim hitreje.
Za konec se spomniva še 30. obletnice izvolitve prve slovenske demokratične vlade. Narod je po vsem tem času razdvojen bolj kot kdajkoli prej, zdi se, da nas niti koronavirus ne more združiti in poenotiti. Pred 30 leti si verjetno niste mislili, da boste živeli v takšni državi. Takrat je bila razdeljena samo politika, danes pa je tudi narod …
Tisto, kar me na nek način tolaži in me tudi hrabri, je dejstvo, da so vsi, ki so v soboto prišli na slovesnost ob 30. obletnici Demosove vlade v Predsedniško palačo, pa četudi smo sedeli tako na veliko oddaljenost in nas z ničemer niso postregli, niti s kozarcem vode ne, ker je pač to zahtevno v teh pogojih covida-19 … Ampak dejstvo je, da so bili vsi nasmejani. Da so bili vsi dobro voljni. Da so vsi ponosni na to, kar jim je takrat uspelo, pa čeprav je bila to misija nemogoče, pa četudi so nas bombardirali, pa smo imeli mrtve in ranjene. ampak ljudje, ki so vse to preživeli, še vedno od takrat nosijo s seboj pozitivni naboj. To je tisto, kar človeku da energijo, kar te usmeri v prihodnost, in to je tisto, zaradi česar sem se v soboto sam udeležil slovesnosti. Hkrati sem se nekako z žalostjo spomnil, da jih deset od tiste številne vlade, ki se je imenoval izvršni svet, ker še ni imela takšnih pooblastil, kot jo imajo slovenske vlade danes, da so se poslovili, da jih ni več.
Skratka, oni so pustili sled. Zavedati se moramo, da smo tako uspešna država samo zato, ker državo imamo in jo je nekdo pravzaprav ustvaril. To so prejšnje generacije, jaz pa sem ponosen, da sem bil sestavni del tega, ravno tako pa sem ponosen, da tudi zdaj pomagam po svojih močeh. Kdo je z menoj zadovoljen, kdo pa zaradi tega težje spi, to pa je pač drugo vprašanje. Jaz poskušam iskati neko srednjo pot, da bi čim več ljudem pomagal s svojim prispevkom podpori ukrepom vlade, kako pa v teh pogojih zna nastopiti opozicija, pa je seveda drugo vprašanje. Mene bi veliko bolj veselilo, če bi vsa ta opozicija se zavedala, da jo bo zgodovina sodila po tem, koliko so prispevali k premagovanju bolezni covid-19. In če ne bo kaj konkretnega pokazati, potem jih zgodovina niti zaznala ne bo. Tega bi se morali zavedati, ko se odločajo za posamezne odzive in načine odzivanja. Jaz si želim več iskrivosti in več dobrih predlogov.
Luka Svetina