fbpx

[Pisma – od zmage do zmage] Opustošena četrta veja

Kolumnist Vinko Vasle (Foto: Demokracija)

Po tistem, kar se je zgodilo na plenarni seji evropskega parlamenta, sem bil pet ur v dežurni psihiatrični ambulanti, tako me je pretreslo. Dobil sem močna pomirjevala in priporočilo, da se EU izogibam. Po vsem, kar smo eno leto na sedemdeset let podlage vlagali v spopad z diktaturo Janeza Janše, potem, ko je naša Tanja Fajon komajda preživela odhod z odra, na katerem je povedala vse tiste grozote o naših medijih – po vsem tem, se ni nič zgodilo. Še “ti,ti” Janša ni nihče rekel. Kar seveda pomeni zgolj to, da je Janša uvedel diktaturo tudi v evropskem parlamentu. Pet, ali šest se jih je upalo nastopiti proti njemu in jih bo verjetno vzela noč, nekaj več pa celo zanj.

Krivda je seveda na naši strani, ker o diktaturi tvitov Janeza Janše nismo upali povedati vsega. Samo še enkrat naj Janša reče, da ni medijski diktator! Ne Delo, ne Dnevnik, ne Večer, ne Mladina, ne POP TV, ne javna hiša in ne Odlazkovi kanalizacijski viri si ne upajo objaviti nič o koruptivni zgodbi predsednika računskega sodišča Tomaža Vesela. Molčijo tudi o katastrofi na ustavnem sodišču, kjer je Rok Čeferin odločal o zadevi, kjer bi se moral izločiti in ko celo spisa ni prebral. Te manjkajoče vsebine nadomeščajo z vremensko napovedjo, pa še tu so zelo bojazljivi, da ne rečem bogaboječi in se samocenzurirajo tako, da ne povedo resnico o vremenu, ampak pravijo, da bo deževalo, ali pa tudi ne. Tako zelo se pri nas krotoviči medijski prostor.

Ker Tanja Fajon pozna grozljvosti naše diktature, si tudi sama v EU parlamentu ni upala povedati vsega. Na primer o neki stranki, ki novinarjem segregacijsko na podlagi barve kože, ali kako že, prepoveduje udeležbo na tiskovnih konferencah in o županji te iste stranke, ki kliče na zagovor novinarko in je to seveda napad na kamero javne hiše in Mojco Dumančič. Tudi ni nič rekla o predsedniku vlade, ki je z grožnjo funkcije podjetjem prepovedal, da oglašujejo v nekem mediju. Molčala je tudi o napadu na kombi javne hiše, ki je bil poškodovan v terorističnem napadu, čeprav je potem radio Erevan poročal, da ni šlo za kombi, ampak za avto, ki ni bil poškodovan v političnem terorizmu, ampak zaradi alkoholnega. Več ve priča Dumančičeva.

Cvetober “objektivnih” novinarjev v levih strankah
Vse to so seveda razlogi, da se napadi na slovenske novinarke, novinarje in medije še kar nadaljujejo. Zadnjič je bila posmeha deležna tako rekoč cvetlica  novinarstva javne hiše Tanja Gobec, ki je pred sejo sveta SMC res trosila vesoljske komentatorsko analitične neumnosti, ampak, svoboda medijev to dopušča. Nekdo je zapisal, da je vsako šloganje bolj verodostojno. Še en kamenček, če ni skala, z diktatorjeve mize, čeprav tega ni napisal on. Po vsem tem se seveda ne gre čuditi, da je ogromno novinarjev prebegnilo v politiko, kjer imajo vsaj možnost, da preživijo. Začnimo z Marjanom Šarcem, ki ga je diktator sicer vrgel s prestola. Ne spreglejmo Majde Širca, ki je bila ministrica za kulturo, a ne tudi kulturna, ker to ni pogoj. Šarčev Rudi Medved, ki je v politiko prinesel knapovski stil rdečih revirjev “mat kurba, čreve na plot”. Kar devet od desetih prestopnikov iz novinarstva je naših – torej levih. Samo Miro Petek pa je moral na desno potem, ko ga levim ni uspelo ubiti. V politično emigracijo so iz novinarstva prebegnili Irena Joveva, Tanja Fajon, Nika Benedik, bivša Repovž, udbo Mitja Maršol, Tamara Vonta, Janja Klasinc, ki se je potem specializirala na policiji. Spomnimo se Melite Župevc, Aleša Guliča, Moje Drčar Murko, Marte Kos, Danice Simšič, Darijana Koširja, Dejana Karbe – osemenjevalca klera, Nuše Baranja – če omenim samo cvetober z leve. Skupaj je v teh časih v politiko odšlo skoraj 30 novinark in novinarjev, večina kot piarovci za našo stvar. Samo Majda Širca in Košir sta se junaško vrnila na bojišče proti diktaturi, čeprav se za Majdo ne ve, kaj dela, Košir se pa trudi, a nima stila.

Tako opustošeno novinarstvo se seveda ne more upreti diktatorju drugače, kot da si o njem izmišljuje abotne zgodbe. Ker z resnico niso nikamor prišli – se pravi na oblast. Zdaj gremo v OZN.

Vinko Vasle