[Pisma – od zmage do zmage] Minister Gantar in Matilda

Kolumnist Vinko Vasle

Tomaž Gantar je v osamosvojeni Sloveniji osemnajsti minister za zdravje, čeprav so nekateri pred njim bili tudi zdravstveni ministri in se je liberalno sklepalo, da če bodo za zdravje, bo to na zdravje naroda dobro vplivalo. Tako si je zamislil Janez Drnovšek na šepet Dušana Kebra, velikega reformatorja LDS zdravstvene politike in je, kar je. In generalno gledano tudi je. Statistično.

Statistično so se z vsakim od teh ministrov čakalne dobe povečevale, kar je dokaz – po geniju žilnih opornic Gregorju Repovžu, da zdravstvo funkcionira. Če na hitro ocenim, bi pri prvi ministrici Katji Boh na operacijo hernije čakal 450 dni, pri Gantarju pa bom ravnokar slavil 1500 dni čakalne dobe, kar bom primerno proslavil z večjo dozo protibolečinskega napitka. In na zdravje. Eksponentno se je s podaljševanjem čakalnih dob povečeval tudi finančni vložek v zmanjševanje čakalnih dob in po ahilovi peti Levice Luki Mescu lahko sklepamo, da je to dokaz, da denar ni vse in da je treba ukiniti zasebni sektor. Če se pa ne pustijo, pa je zdravstveno kapitalistično kontrarevolucijo treba z bajoneti “sterati” v morje v skladu z ad hitlerum prakso levičarskega eksekutorja Mihe Kordiša.

Kdo je bil najslabši minister za zdravje, se ne ve natančno, s križanjem podatkov med ministrstvom in pogrebnimi zavodi, pa bi do podatka relativno hitro prišli. O tem nekaj priča že to, da so v vmesnih obdobjih bili ministri za zdravje tudi Karel Erjavec, Alenka Bratušek in naš dezerter Marjan Šarec, ki je s svojo vlado pred korono pobegnil kot kraljeva vlada leta 1941. Šarec je bil prisiljen biti minister za zdravje, ker  je semenar Aleš Šebeder zaradi groženj, da ga bo predsednik vlade ubil, odšel v ilegalo. Šebeder je seveda dokaz, da se levičarji in komunisti odlično spoznajo na zdravje in da je potrebna zgolj volja, da si minister.

Levičarski  ministri radi pobegnejo s te funkcije in ima Samo Fakin enega od osamosvojitvenih rekordov, ker je bil minister okrog šest mesecev. Je prav da omenim še eksotično ministrico Alenko Trop Skaza, ki je bila ministrica po pomoti in to cela dva meseca. A tudi sedanji aktualni minister Tomaž Gantar je že enkrat po letu in pol tudi vrgel puško v koruzo in so dezerterstva na levi strani stalna praksa. Samo ona, kjer si je menda cel narod želel, da gre – Milojka Kolar Celarc, ni hotela nikamor. Čeprav je značilnost vseh ministrov, da so delali bele knjige in reforme, pa je ona absolutno rekorder, ker je naredila kakšnih pet reform, ki pa jih nihče ni videl, tisto, kar je enkrat kazala v parlamentu, so bili pa snežno beli papirji. Pač bela knjiga zdravstva.

Milojka Kolar Celarc (Foto: STA)

V glavnem so komunisti in levičarji vodili ta resor in z vsakim od njih se je razraščala tudi tako imenovana zdravstvena mafija, a o tem ne bom, ker je specialist za to dr. Blaž Mrevlje in ima zdaj težave. O tem bi sicer kaj vedel povedati eden od ministrov Borut Miklavčič, ki je menda nepremičninski baron in rad jaha na valovih svoje prestižne jahte. Tudi on, pa ne edini med temi  ministri, si je vse to odtrgal od ust, ker se za tak prestižni položaj spodobi, da si primerljivo materialno oskrbljen.

Borut Miklavčič (foto: STA)

Verjetno je to razlog, da je naš javni zdravstveni sistem – brez korone – v razsulu. S čimer se Tomaž Gantar zagotovo ne bo strinjal, ki se z zdravstvenim sistemom itak nima časa ukvarjati, ker ima veliko dela v stranki upokojencev, da zruši predsednico Desusa Aleksandro Pivec, ki jo je po zmagi nad Karlom močno objemal. Pivčeva je namreč naredila usodno babjo napako, ker se je poslovila od Nine Stankovič, generalne sekretarke Desusa, ki je bila zelo blizu srca in malo niže ministra Gantarja. Tisti hotelski račun Pivčeve je seveda bolj populistična zadeva, osebni napad Pivčeve na lepo Nino pa je tako rekoč politična zadeva vredna politične krize v državi, kot je bila na primer lepa Šarčeva sovica Nataša tudi politično vohunska zgodbica.

Minister Gantar je sicer pri srcu tudi meni, samo s tem svojim žalostnim obrazom in ministrsko mrtvoudnostjo ne bi smel skrbeti za moje zdravje. Vedno, ko vidim nesrečnika,  sem malo bolj bolan.

Vinko Vasle