Jože P. Damijan, ljubkovalno ga naši kličemo naš Joža, je najboljši dokaz, kako zelo sovražimo Janeza Janšo. S tem nočem reči, da naš Joža ni človek na mestu, čeprav mu življenje ni prizanašalo. Podtaknili so mu posojilo v švicarskih frankih, ga zasramovali, ko je kandidiral za guvernerja Banke Slovenija. Celo Bloomberg je norčavo pisal o njem kot človeku, ki bi v primeru zmage na srečo uničeval samo svojo državo ter dodali, da gre za najmanj čudaškega ekonomista. Norčevali so se, ko so mu za poročno pričo pripeljali depalovaškega agenta Draga Kosa. To slednje sicer ni nezakonito, lepo pa tudi ne.
Našega Joža so neumestno preganjali, ker je nekaj let nezakonito prejemal dodatek za stalno pripravljenost tudi ponoči, čeprav je pojasnil, da plačilne liste ne pozna, postavk na njej pa ne razume. In se mu posmehovali, ker ima v neki luki zasidrano jadrnico, v banki pa bankrot hipoteko v višini proračuna manjše slovenske občine. To desničarsko mnenje, da če si siromak, ne smeš imeti jahte, je seveda nesprejemljivo. Kritizirali in po medijih so ga vlačili, ko je direktorju Unicredita grozil, če mu ne bo konvertiral švicarje v evre, čeprav je v tem primeru šlo le za poskus ekonomističnega eksperimenta – če rata rata, če ne, bo pa že.
Tudi zaradi tega posojila ga zmerjajo, da je sramota za stroke, a ta stroke ima več obrazom, če omenim samo eksperta Jožeta Mencingerja.
Ljudski Joža in politična kurba
Našega Joža bolj pozorno radovedno spremljam, odkar je nesrečno po komaj treh mesecih končal kariero ministra v Janševi vladi. Tam je namreč uporabljal dotlej neznano ekonomsko teorijo in prakso in ostal nerazumljen, a treba je vedeti, da so geniji njegovega tipa na meji idiota vedno osamljena bitja. Tudi zato ga zdaj, ko se je javil za tehničnega mandatarja, celo naši imenujejo “koristni idiot”. Niso ga razumeli, da med igranjem namiznega nogometa odkriva nove Nobela vredne teorije, kariero pa mu je zapečatilo tudi dejstvo, da je moral – kot je povedal – doma varovati otroka in ženo, kar je pred delom na ministrstvu.
Takrat se je priljubil naši levici, ker je na svojstven način spodjedal takratno Janševo vlado. Postal je uradni ekonomistični svetovalec stranke Levica, kar je kulminiralo v znano teorijo o izvozu kot Ahilovi peti, o smrtonosnosti evra, pa vse do praktične upodobitve njegovega ekonomskega znanja, ko je ropotal, da se mora država odpovedati cenejšim tujim investitorjem in dati posel domačim dražjim. Tu se je približal veliki Prešernovi nagradi za ekonomijo, ker pa ta kategorija ne obstoja, mu barabe nagrade niso dale. Naš Joža je velik borec proti privatnim iniciativam v gospodarstvu, zdravstvu in širše, kar se je pokazalo v Kordiš teoriji o izgonu kapitalistov z bajoneti v morje. Naš Joža je torej tudi mali revolucionar leninist marksist. Simpatičen je tudi zato, ker v javni komunikaciji rad uporablja tako imenovan nizek oziroma ljudski občevalni jezik in to zgolj zato, da bi ga narod razumel. Če malo poenostavim, je rekel, da je zdaj že bivša ministrica Aleksandra Pivec politična kurba in da bo takšna odšla s plesa. Seveda nam je še vedno dolžan pojasnilo, kako gre kurba s plesa oziroma, za kakšno posebnost gre pri tem.
Ko pride bela smrt
Nekateri pravijo, da je naš Joža utemeljitelj ekonomije majhnega človeka, ki ga pesti životarjenje iz meseca v mesec, ima kredit v banki in hipoteko na kurnik. Naš Joža ima sicer veliko hipoteko, kar ga dela reveža, a s tem se približuje navadnemu človeku in njegovim težavam. A to mu je dalo dodatnega znanstvenega poleta, saj na svojem blogu ljudem deli življenjske finančne nasvete, edino tega ne – kako se znebiti švicarjev in bankrota. Naš Joža tudi ni fah idiot, saj se poleg ekonomije na primer zelo dobro spozna tudi na medicino. Poznana so njegova znanstvena dela o covidu-19 oz. teorija o čredni imunosti in uporaba švedskega modela “ko pride bela smrt”.
Naš Joža je naš tudi zato, ker ga nihče še nikdar nikjer ni videl z masko na obrazu. In ne se spraševati, kako je po vsem tem lahko mandatar, ker dno v teoriji vesolja nima dna. Naš Joža, go, go.
Vinko Vasle