fbpx

[Pisma – od zmage do zmage] Ta veseli dan korupcije

Kolumnist Vinko Vasle

Predsednik korupcijske komisije Robert Šumi je zadnjič na ekranih javne hiše – na nežno vprašanje voditeljice Tanje Starič, da mu očitajo nedoslednost, ko gre za šefa računskega sodišča Tomaža Vesela, dokazal, da je človek strogih policijskih načel. Saj od tam tudi izhaja. Ko sem celo sam bil že skorajda prepričan, da je sistemsko koruptivno pokril nogomet Vesela za Fifo, je Šumi pojasnil, da sta kriva Janez Janša in vlada. Na kratko – Šumi je povedal, da s honorarnim delom Vesela ni nič narobe. Resda je umanjkal nek brezvezen papir, s katerim bi korupcijska komisija Veselu morala dati soglasje za nogometni angažma in res je, da bi to moral storiti tudi njegov delodajalec, to je parlament. Ampak, kot je večkrat poudaril Šumi – papir so iskali vsi, tudi Vesel in ga niso našli, kar pa ne pomeni, da ga morebiti ni.

Papir je lahko tudi po nesreči zgorel, kot je bila ena od verzij vrhovnega sodnika Branka Masleše ob vprašanju, kje je njegova diploma. Ob nasilju desnih novinarjev, ki jim ni zadostovalo, da jim je Masleša zagrozil, da jih bo tožil, je Masleša nato pokazal – tri različne diplome. In kot berem, desničarji tudi s tem še niso zadovoljni. Seveda v primeru Branka Masleše ne gre za korupcijsko tveganje  vrhovnega sodnika, čeprav slišim pripombe domobrancev, da če izobrazbe nima, je leta in leta prejemal korupcijsko plačo.

Na najnovejšo znanstveno ugotovitev Šumija in njegovega gremija o koruptivni integriteti ministra Počivalška se javljajo nepravno in nekorupcijsko podkovani neuki posamezniki, ko jemljejo v bran ministra, ki pa je po odločitvi korupcijske komisije grobo kršil integriteto, ko je od direktorja blagovnih rezerv zahteval, da čimprej uresniči neko pogodbo. Resda Počivalšek s tem ni zaslužil 20.000 evrov mesečno kot Tomaž Vesel, kar pa je njegov problem. Šumijev korupcijski gremij je tako dodatno opozoril, da ni korupcija, če dobiš 20.000 evrov mesečno brez pokritja s papirjem, ker papir nekje je, čeprav ga nihče ni videl; da pa je korupcija, če na primer popiješ eno kavo, ki je sam ne plačaš in je to podkupnina. Še huje pa je, če direktorju blagovnih rezerv težiš, naj začne delati, ker je virus in smo goli in bosi. Najdejo se celo primitivci, ki menijo, da bi korupcijska komisija morala upoštevati zdrav razum pri odločitvi o Počivalšku, kar je vsega obsojanja vredno.

Tudi sklicevanje na čisti slučaj, da je korupcijski Šumi odločbo izdal tri tedne pred volitvami, ni noben argument za zločin, ko je Počivalšek glasno rekel, da se mudi in je pogodbo treba uresničiti. Ta minister je bil toliko nesramen in nespodoben, da je že pred dvema letoma omenil, da bo Šumi odločbo o njem izdal tik pred volitvami. To je ta ministrova neintegriteta, ko je v naprej brez argumentov nekaj trdil. Nekaj, kar se je potem seveda slučajno uresničilo, a to ne spremeni dejstva, da Počivalšek ni mogel v naprej vedeti, da se bo to zgodilo. Tudi v tem njegovem dejanju bi se lahko našlo kaj koruptivnega. Recimo, da je pri šloganju uporabil zoc iz kave, s katero ga je častil nek direktor. Pač v stilu Šumijeve korupcijske – tudi ena kava je korupcija, dvajset tisoč kav pa ni.

To, da se nekatere stvari zgodijo tik pred volitvami, je pa stara praksa. Najbolje je to uspelo Milanu Kučanu, ko je tik pred volitvami dal zapreti opozicijskega vodjo Janšo, da je inštaliral Mira Cerarja, o katerem bi se dalo napisati pet glos. Cerar je namreč vladal tako, da je na Gregorčičevi v skrajšanem mandatu zamenjal tri zasebne partnerke. Ni pa bilo prvič, da je Kučan Janšo strpal v zapor, saj ga je pomagal zapreti tudi v zadevi JBTZ, pa vse to Janše še vedno ni izučilo. Tudi tu so elementi koruptivne integritete človeka, ki si upa še vedno kandidirati s svojo stranko.

In da bo zadeva okrog ministra Počivalška še bolj jasna: logično je, da zahteva, da se neka pogodba hitro izvrši, ne ustreza podkupnini v višini 20.000 evrov mesečno, eno leto. Kapo dol Šumiju in njegovemu korupcijskemu gremiju. Čakamo njegove naslednje poteze, tudi Veselove.

Vinko Vasle