Veliki sin nikoli dokazane slovenske matere in neznanega očeta, doživljenjski predsednik narodov in narodnosti Jugoslavije ključavničar iz Kamnika – Josip Broz Tito, je ob izgubi Trsta rekel, da je treba vedeti, da bi lahko izgubili še več in, da smo tako in tako tam opravili, kar je bilo treba. V mislih je imel fojbe in druge humanitarne akcije komunistične vojske, zaradi česar smo Trst v resnici tudi izgubili. In ga nismo. Ko sem bil v osnovni šoli, smo v začetku petdesetih let vsake toliko šli na ulice in se drli “Trst je naš!”. Zanimivo je, da je zadevo organizirala feministična sekcija Lidije Šentjurc in so bile na demonstracijah v glavnem ženske.
Ker sem bil premlad za razumevanje, sem svojo omo vprašal, zakaj Trst in ne Celovec in je rekla – tiho bodi, Koroško smo Slovenci Avstrijcem sami dali in poglej, kako lepo živijo. Zakaj jim pa nismo dali cele Slovenije, me je zanimalo in je dodala, če boš tako nadaljeval, boš kakšno noč izginil in nihče ne bo nikoli vedel, kje si. Kasneje sem izvedel, da je Edi Kradel, kot so mu rekli desničarji in domobranci, Hrvatom šenkal Istro s Cresom vred, ker smo itak ena država in, ker niti pomislil ni, da nekoč morda ne bomo. Toliko o komunistični dalekovidnosti. Edi ima zato velik spomenik pred parlamentom.
Vsak komunist ima pač tudi napake, pravzaprav več napak. Zdaj eni antropologi ugotavljajo, da je to v genetskem zapisu komunistov, ker je ob učlovečenju v spiralnem delu humanosti, resnicoljubnosti in normalnosti prišlo do “kurcšlusa”. Menda naj bodo komunisti še veseli, da je bilo samo to, ker je menda grozilo, da bodo ostali med izvornimi primati. Zato je najmanj nevljudno tako genetsko ranjenim komunistom – med katerimi je mali veliki Milan Kučan – karkoli očitati, ker kot kaže, se tudi s posegom v njihov genetski zapis ne da nič spremeniti. Recimo, krilatica, da je laž večna duša komunizma je sicer resnična, a je ta genska pomanjkljivost komuniste marsikje pripeljala na oblast in so pri nas v glavnem še danes na oblasti v globoki državi, kot se reče. Desničarji in domobranci so pa znali biti tudi naivni in so na primer nasedli laži, da jih iz Koroške peljejo v Italijo, so jih pa k Titeku, da bi pač naši ljudje bili v naši domovini, kot je Angležem govoril zmagovalec druge svetovne vojne plus dva Rusa, plus trije zavezniki in je osvobodil kamor oko seže. Po sedemdesetih letih smo izvedeli, da to ni bila laž – res so bili domobranci v domovini dva metra globoko, ali pa še to ne. Zato to ni bila laž, ampak avtonomno pomanjkljiva informacija, kakor se reče tudi današnjemu novinarstvu, zlasti javne hiše RTV SLO.
S tega zornega kota tudi bivšemu šefu komunistične partije v pogojih demokracije Dejanu Židanu ni kaj očitati. Res je, da smo na evropskem sodišču teran kot ekskluzivo izgubili, a to ne pomeni, da teran ni naš. Tu ima Židan komunistično absolutno prav, če spoštujemo logiko, da teran imamo in da ga bomo še imeli ne glede na to, da ga zdaj imajo tudi Hrvati.
Teh logičnih laži, ki so resnica, je pri nas za en vagon, če ne dva. Komunisti zelo pazijo, da na ta vlak vsak dan kaj natovorijo. Ena takšnih stvari so na primer novi obrazi, potem pa nam v najboljši opciji po nesreči pripeljejo kaj res takšnega, kar se ni čisto učlovečilo, kot je to na primer Marjan Šarec. On je ostal na pol poti, dvojna osebnost – v cerkvi proti komunistom, na borčevskih proslavah proti cerkvi in klerikalcem. Potem imamo Milana Kučana, ki se je razglasil za osamosvojitelja Slovenije in demokrata. Tanja Fajon je s tega vidika – jo pozdravljam – velika dedna laž komunizma in je seveda ne gre obsojati. Od rojstva pa preko RTV in preko partije v Bruselj je verjela, da je vse res.
Laž je resnica, resnica je laž, potem pa dobiš gensko ranjeno novinarstvo tipa Anuška Delić, Efgenija Carl, Mojca P. Šetinc, ali Manica J. Ambrožič. Ali pa Levico, ki laž živi in se z njo hrani. Ker je tu medicina nemočna, se jih ne sme obsojati, ker je to sovražni govor.
Vinko Vasle