[Pisma – od zmage do zmage] Ujetega tiča tožba

Kolumnist Vinko Vasle (foto: Demokracija)

“Oj, zemlja širina, zemlja lepa, ti vsa si bila moja last, zdaj ozka kletka me zaklepa, ko vjel sem se v nesrečno past.” Dragi moji, tako poje Simon Gregorčič in takšen tič sem zdaj jaz. Na gasilskih veselicah sem imel vso svobodo, še davka na honorar na roke nisem plačeval. Ljudje so me imeli radi, smejali so se, ploskali, potem so me volili, malo premalo za čisto zmago, pa sem si pomagal z antijanša koalicijo kot mi je svetoval Milan Kučan. V resnici so v njej bili sami izdajalci, kot se je zdaj izkazalo.

Dejan Židan se je bolj pogovarjal z Luko Mescem kot z menoj. Če se je že z menoj, mi je hotel povedati, da moram biti hvaležen, da so me podprli. Pa sem ga vprašal: kdo te je naredil za predsednika parlamenta?

Jaz sem te naredil. A njega so bolj zanimali simboli funkcije, kot pa vsebina koalicije. S prestižnim avtom, s šoferjem, z varnostnikom se je vsak dan peljal preko prekmurske ravnice, da so vsi kmetje videli, kaj je postal sin njihove največje prašičje farme.

Popravci na lesarski šoli
Se spomnim sošolca iz lesarske, ki je vedno vse znal in ni imel nobenega popravnega izpita. Me zanima, kakšno je bilo ozadje vsega tega, ker ni normalno, da na lesarski nimaš popravca! V skladu s tem, sem bil normalen. To sicer z Židanom nima nobene zveze, je pa prav, da se ve, ker so mi popravne izpite pod noge metali in se je celo Karel Erjavec hihital, ko se je to kje omenilo. Recimo, ko je bila prva seja vlade, sem rekel, da zdaj imamo priložnost in da poprav nega izpita ne bomo imeli. Alenka Bratušek je sklonila glavo v svojo za 20 tisoč evrov vredno torbico, kot da nekaj išče, jaz pa vem, da se je v robec režala kot neumna. Karel in ona sta bila najšibkejši člen moje vlade. Njegovi uspehi na ministrstvu za obrambo so bili podobni deveti stopnji in še danes ne vem, ali je delal za Hrvate pri arbitraži, ali pa je bil samo tako butast. Menim, da je šlo za oboje. Še dobro, da ni bilo kakšne vojne, glede na to, da sem vsaj verbalno vojno napovedal Hrvatom, Madžarom, Italijanom, pa tudi kar zadeva Avstrijce, nisem ravno omahoval. Ko smo že pri Avstrijcih – Angeliko Mlinar so mi podtaknili. Pol meseca sem spraševal Bratuškovo, kdo je kandidat, pa je rekla, da bom že pravočasno izvedel in če ne bi vsak večer gledal svoje 24.ur POP TV, še danes ne bi vedel. Takrat sem prvikrat malo pojamral Nataši, ne, Janji, hotel sem reči soprogi, da me to boli. Ko smo že pri oni Nataši – dokler to ni prišlo v javnost, sploh nisem vedel, da se ve. In tudi ne razumem, kaj je bilo narobe! Če kdo, potem predsednik vlade lahko svoji znanki uredi službo.

Foto: STA

Še najbolj spodoben – ne sposoben – v tej vladi je bil Miro Cerar. V glavnem ga nisem videl, na sejah vlade je bil tiho, če je pa kaj rekel, je hotel pa lulati. Takšnih koalicijskih partnerjev si človek lahko samo želi. Tudi zdaj po odstopu me ne ogovarja, javno že ne, drugi pa kar tekmujejo, da bi me diskvalificirali. Še najhujši so komunisti pri Židanu, pa oni naci, hočem reči Nemec, ki so mu šolo kupili, jaz sem jo pa kakorkoli že sam naredil. Moji sovražniki iz koalicije pravijo, da so mi vlado sesuli moji ministri – finančni in zdravstveni. Pretiravanje, pa kaj potem, ministri pač odstopajo, če ne odstopajo, so pa ministri. Mirno lahko rečem, da me je izdala tudi Levica, na koncu še Zmago Jelinčič, ki me je drago stal. Generalno gledano je pa opozicija kriva, da sem odstopil, ker s tako opozicijo, ne rabiš sovražnikov. Naj bo potoženo – še Damirja Črnca komajda kje z kakšnim vogalom srečam in se dela, da ima veliko dela. Da o desničarskih medijih ne govorim. A kot kaže, se zdaj celo moji mediji – javna hiša, POP TV in drugi sprašujejo, če sem res bil dober predsednik vlade. O tem se ne sprašuje, ker je to nedostojno. Predsednik vlade si, ali pa nisi.

Ko sem bil predsednik vlade, nisem vedel, kje sem. Ko sem šel ven, nisem vedel, kje sem bil. Potem je logično, da sem moral odstopiti. Zdaj sem veliko doma pri Nataši, hočem reči pri Janji, no, pri soprogi. Radi me imajo.

Vinko Vasle