fbpx

Po ukinjanju svobode govora nas čaka uvajanje prisilnega govora

Aleksander Rant. (Foto: Anja Geč)

Iskreno rečeno gre svoboda govora v nos mnogim. Tako na levici kot na desnici. A vedno je treba na izvrševanje pravice do svobode govora gledati lokalno, kajti razmere niso povsod po svetu enake. V Sloveniji svobodo govora zagotovo najbolj ogroža politična levica. Dokazov za to imamo ogromno. Od napadov različnih nevladnih organizacij do pritiskov, da se določenim medijem ukine oglaševanje. Da niti ne omenjam sodnega preganjanja, katerega krona je montirani proces proti patru dr. Tadeju Strehovcu, ki se zavzema za pravico do življenja najšibkejših v naši družbi – nerojenih otrok. Na Zahodu grožnjo svobodi govora tako predstavlja levičarska ideologija kulturnega marksizma, ki hoče zapreti usta vsem, katerih govor na kakršenkoli način žali ali boli družbene skupine, ki jih zagovarja levica.

V ta presveti balonček levičarstva spadajo vse rase, razen bele. V ta balonček spadajo vse religije, razen krščanstva. V ta balonček spadajo vse spolne usmeritve, razen heteroseksualcev. V ta balonček spadajo vsi “spoli”, razen moškega. V ta balonček spadata tudi ideologiji komunizma in socializma, vse druge se obsojajo. Po tej definiciji lahko vidimo, da je resnični sovražnik kulturnega marksizma heteroseksualni, beli, kapitalistični, krščanski moški. In tem kriterijem je tudi prilagojena cenzura. Kdor zagovarja katerokoli od prej predstavljenih predpostavk, je fašist, rasist, ksenofob, islamofob, nacist in ga je treba utišati. Tako se začne, pa naj gre za levičarski ali desničarski ekstremizem.

A Slovenci imamo slabe izkušnje predvsem z levim ekstremizmom. Že med drugo svetovno vojno, sploh pa po njej je komunistična oblast dala zapreti, pobiti ali izgnati tiste, ki so govorili proti njej. Svoboda govora v komunistični Jugoslaviji je bila mit. In takšno Slovenijo si nekateri želijo leta 2018. Slovenijo, v kateri se nekaterih stališč ne bo smelo zagovarjati, in Slovenijo, v kateri bo govor, kritičen do levičarske ideologije, prepovedan. A vsi tisti, ki mislite, da boste pač tiho in bo šlo vse mirno mimo, se motite. Po ukinjanju svobode govora sledi predpisani govor. Ne le česa ne smete govoriti, ampak kaj morate govoriti. Ta oblika fašizma, ki prihaja z levice, je že v veljavi v Kanadi. Tam je država z zakonom predpisala, kako se morajo naslavljati transspolne osebe. Kdor jih tako ne naslavlja, je kaznovan. Tudi če mislite, da so najrazličnejše spolne identitete neumnost, ki nimajo nobene podpore v biologiji, vas bodo vseeno kaznovali. Država, v tem primeru Kanada, se je odločila, da so spolne identitete dano znanstveno dejstvo (kar niso, op. p.), in preganja vse, ki ne uporabljajo prisilnega govora. Toliko za dvomljivce.

Zakaj je treba braniti svobodo govora za vsako ceno? Ker lahko jutri doživimo obrat v politični mentaliteti in na oblast pride nacionalni socialist (hvala bogu, pri nas takšne stranke nimamo), ki bo preganjal levo misleče posameznike. Svoboda govora je namreč dvorezen meč. Rani tako leve kot desne. Svobodni govor boli, ne zanimajo ga čustva posameznikov. In samo v okolju, kjer vlada svobodni govor, se lahko izoblikujejo najjasnejša stališča do težav, s katerimi se spopadamo ljudje. Svet je krut in neprijazen in težav ne moremo reševati tako, da slabiče še dodatno zavijamo v vato in jim dajemo potuho. Treba je več govoriti, treba je izražati svoje mnenje, jasno in glasno. Vsem, ki bi radi ljudem natikali nagobčnike, je treba reči: ne, hvala.

Vzemimo za primer povojne poboje. Če utišamo tiste, ki govorijo o genocidu nad lastnim narodom, ki govorijo o nečloveški krutosti revolucije, ki govorijo o tem, kako je komunizem največje zlo, bomo dobili pravoverno verzijo zgodovine. Narod bo še naprej razdeljen, še naprej bo molče prenašal zgodovinske krivice. Če pa dopustimo dialog, se bo izkristalizirala resnica, ki je dokaj dobro znana. Mnogi so šli v OF zaradi želje po osvoboditvi Slovenije in mnogi so umrli zaradi apetitov komunistov, ki so namesto osvobodilnega boja izvedli revolucijo. Le z dialogom bomo prišli do resnice, kajti resnica je ena sama. Lahko se razlikujejo naši pogledi nanjo, a vseeno ostaja ena.

Zato je pomembno braniti svobodo govora, tudi če nas kdaj bolijo ušesa in srce ob poslušanju “nebuloz” političnih tekmecev. Treba je stati na argumentih. Levica bi rada omejila svobodo govora, ker nima argumentov, poznajo le argument moči. Jaz lahko, ker imam oblast, ti ne smeš, ker oblasti nimaš. Dokler bo vladala takšna mentaliteta, dokler bodo ljudje volili politike, ki bi radi uvajali cenzuro, Slovenija ne bo ne svobodna ne osvobojena spon krvave preteklosti.

Aleksander Rant