fbpx

Pokvarjena oblast škoduje tudi lastnim podpornikom

Davorin Kopše. (Foto: Polona Avanzo)

Trditvi, da revolucija žre svoje otroke in da obstajajo koristni idioti, sta še vedno aktualni. Obe sta iz krogov brezkompromisnega boja za oblast, ki se ne ozira na druge. V propadli in razpadli državi so nam državo predstavljali kot aparat prisile, kar se je v tistih časih intenzivno kazalo tudi v praksi. Na drugi strani poznamo demokratično ureditev, po kateri smo hrepeneli in se zanjo tudi odločili, ko smo postavljali na novih temeljih zasnovano državo. Petinštirideset let socializma pod vodstvom komunizma je v družbo vtkal miselnost, ki še danes hromi razvoj novonastale ureditve. Srečujemo se z nasprotovanjem demokratični družbi, ki ji nasprotujejo celo mnogi tisti, ki so se borili za spremembe.

Vojna vihra, ki nas je zajela leta 1941, je v mnogih sprožila refleks upora, kar je naravno, pravično in pravica. Pridružili so se partizanskemu gibanju. Prvi partizani, še pred njimi pa Tigr, so imeli edini namen braniti svojo zemljo. To so kot priložnost začutili komunistični prevratniki, ki so že pred tem napovedali, da se bodo uprli okupatorju le pod pogojem, če jim bo s tem omogočena tudi revolucija in prevzem oblasti. Za ta cilj so izkoristili za boj motivirane partizane. Vrinili so se mednje in jim s svojimi pravljicami o lepi prihodnosti podtaknili tudi svoje oblastne cilje.

Najprej so bile bajke o svobodi, kjer bo imelo oblast ljudstvo. V to so vnesli kulturne dogodke in rajanja v obliki golaž mitingov. Bralo se je poezijo, pelo se je koračnice in tu in tam uprizorilo gledališke predstave s propagandnimi vsebinami. Marsikje lahko beremo tudi zgodbe o razvratu v komisariatih in poveljstvih. To ni bil več partizanski, ampak ideološki boj. Nekateri so se pridružili revoluciji, mnogi pa ne in so ostali zaradi prvotne ideje in ciljev. Kdor je bil razkrit, da ne odobrava revolucije ali ji celo nasprotuje, je bil likvidiran.

Po letu 1945 je prišla težko pričakovana in obljubljena svoboda. Ljudstvo je plesalo in se veselilo. Kdo bo prevzel oblast, jih ni zanimalo, da je le svoboda. Revolucionarna oblast se je začela utrjevati z zasedbo šolstva, sodstva, kulture in politične policije. Država je kot nikoli dotlej dobila vlogo prisile. Revolucija je uspela in videti je bilo, da nihče ne bo ogrozil komunistične oblasti. Vendar nova oblast tega ni videla tako, od vsega začetka so se ji ves čas prikazovali notranji sovražniki, zato revolucija ni bila nikoli končana. Obračuni s svobodomiselnimi v svobodi so se vrstili.

Kočevski rog, brezno pod Macesnovo gorico. (Foto: STA)

Milosti ni bilo niti za tiste, ki so se od leta 1945 borili proti okupatorju. Med samo vojno so bili manipulirani ali so bili pred partijo previdno tiho, da bi preživeli. V svobodi so se kot zaslužni prvoborci začeli oglašati s svojimi idejami, ki niso bile usklajene s partijsko ideologijo in njenimi voditelji. Ti, ki so jim hote ali v zmoti pomagali na oblast, so se znašli v temačnih celicah, na Golem otoku, v kraških jamah, zapuščenih rudnikih in zasutih tankovskih jarkih. S krampi, lopatami ali drugimi pripomočki pokončani ali celo še živi zakopani. Brez grobov in brez pravice do spomina nanje.

Jemali so in spet bi jemali
Vedno so se našli nasprotniki idejam pogub in izgub. Ljudje različno razmišljamo in za spoznanja potrebujemo različno časovno dimenzijo. Nekateri spoznajo že slab namen, drugi se “zbudijo” ob uresničevanju, za mnoge pa je prepozno. Revolucionarna oblast ni nikoli z nobenimi sredstvi zatrla zdrave pameti. Ko pridejo pogube na rob ali čez njega, se da marsikaj popraviti in ubrati novo pot, a medtem je izgubljenega veliko časa. Nekaterih odvzetih stvari pa ni mogoče nikoli povrniti. Dediči režima imajo še danes privilegije, nacionalizirane ali poceni prisilno odkupljene nepremičnine, umetnine in status. Ti imajo velik motiv vse to obdržati, čeprav jim ne pripada.

Žal se moram vedno znova vračati v čas politkolesarjev, ki so v preteklih dveh letih uprizarjali mitinge predvsem po ljubljanskih ulicah in trgih. Tam so brali poezijo in v politično motivirane predstave, ki so jih imenovali kulturni vložki protestov proti zelo uspešni demokratični oblasti. Na ta način so množice prepričevali, da bo alternativa poskrbela za svetlo prihodnost, ki bo pravična in bo blaginja za vse, ne le za peščico. Mnogi med njimi se že prebujajo iz sanj. Za vse apetite ne bo nezasluženega kruha.

Politkolesarji (Foto: STA)

Prišla je nova svoboda, ki naj bi jemala bogatim in dajala revnim. Obljubili so nižje plače bogatim (beri ustvarjalnim) in več socialne pravičnosti revnim. Množica je nasedla in podprla novo svobodo in pozabila, da se je to že zgodilo. Pobirali so bogatim in obljubljali revnim. Bogati so izgubili, revni pa so ostali revni, ker je zmanjkalo plena. Slednjih je bilo vedno več in sistem je bankrotiral. To je pravilo, ki se ga ne bo dalo nikoli spremeniti. Pa vendar vedno znova in znova poskušajo in vedno znova in znova jim skoraj uspe.

V novi svobodi nam poskušajo vzeti svobodo govora, ker to vrste svobode oni imenujejo sovražni govor. V svobodi skušajo popolnoma prevzeti nacionalno radiotelevizijo, ki jo sami imenujejo javna. Javna zato, da lahko v njej delujejo tudi tisti, ki so proti krepitvi narodne zavesti. Med zaposlenimi na RTV najdemo tudi človeka ali ljudi, ki je/so radikalno proti izobešanju nacionalnih zastav pred šolskimi ustanovami, ki so tako ali tako že ali še vedno ideološko opredeljene in s tem pohabljene.

Tudi te so javne, v njih pa se ponovno krepi pionirski duh, kjer naše otroke usmerjajo v čas, ki smo ga z mukami in trpljenjem prebrodili. Prirejajo proslave v duhu socialistične slave. Ekskurzije v Kumrovec niso redke, obiskujejo obeležja komunizma in vodijo otroke na pohod okrog Ljubljane, tam pa jim pripovedujejo grozljive laži o junakih, ki naj bi osvobodili Ljubljano. Da prodora LGBT+++ sploh ne omenjam. Seveda jim pozabijo povedati, da je žica okrog tega mesta še dolgo služila “svobodi”. Ta je namreč preprečevala beg njihovih ideoloških nasprotnikov. Te so polovili, jim nepravično sodili in na osnovi tega mnoge likvidirali. Podobno velja za sodstvo, kjer najdemo sodnike, ki se skupaj s politiko preteklosti z zvezdami na titovkah udeležujejo proslav.

Agro-porno performans v Fotopubu (Foto: zajem zaslona)

Kultura nekulture se danes kaže podobno kot svoboda v svobodi. Dele kulture mnogi doživljamo kot perverzno nekulturo, svobodo pa kot past, v kateri se omejuje svoboda. Odkritja dogajanj v zasebni kulturni ustanovi Fotopub so grozljiva. Droge, zlorabe in za zdaj domnevna prepletenost s politiko so bile tam stalnica, finance pa so izdatno pritekale tudi iz državnega proračuna. Nedvomno pa je dokazano, da so mnogi tamkajšnji akterji podpirali in sodelovali v uličnih protivladnih spektaklih, kjer se je klicalo tudi smrt. Kolovodja je bil še en kulturnik sramotnega slovesa, ki je v gatah poplesaval v bližini ljubljanske tržnice.

V imenu boja za politizacijo Radiotelevizije Slovenija se je te dni pojavil še en bralec poezije. Našel se je neki montažer, ki dela za to medijsko hišo in je zabrenkal na že znane strune. Postavil se je pred vrata pisarne direktorja televizije in tam uprizarjal kulturo v svojem nasilno primitivnem slogu. Ni mi znano, ali je ta “gospod” zaposlen na RTV ali pa zanjo dela le pogodbeno ali honorarno. Vsekakor njegovo dejanje kaže na to, da za tja ni primeren in se ne bi smel prebiti niti mimo vratarja. Za zdravljenje oblastnih frustracij in drugih psihičnih obolenj namreč poznamo druge ustanove.

Spoznanje, da je zloraba kulture, šolstva, pravosodja in medijev vedno orodje ene in iste politične opcije, ni novo. Se je pa prav in koristno vedno znova spomniti na načine in sredstva njihovega delovanja. Na koncu vedno znova kratko potegnejo tisti, ki so proti temu, in veliko tistih, ki to podpirajo in/ali celo sodelujejo. Splošno nižanje plač in višanje davkov ter inflacija v času svobode ne bodo nikogar obšli. Brez koristnih idiotov revolucija ne bi žrla lastnih otrok, ker se ji nikoli ne bi uspelo povzpeti na oblast.

Davorin Kopše