fbpx

Politične korenine bančnih kriz

Foto: STA

Vse več ekonomistov in direktorjev največjih svetovnih podjetij izraža zaskrbljenost zaradi ohlajanja gospodarstva in krčev na finančnih trgih, ki jih je prinesel začetek letošnjega leta. Delnice bančne skupine JP Morgan so v letu 2016 izgubile 20 odstotkov vrednosti, medtem ko so se delnice velike večine njenih konkurentk, kot so Citigroup, Bank of America, Credit Suisse Group in Deutsche Bank, odrezale še bistveno slabše – v manj kot dveh mesecih so izgubile več kot 30 odstotkov vrednosti.

Po zadnjem mesečnem merjenju razpoloženja med ameriškimi gospodarstveniki, ki ga opravlja Wall Street Journal, se je odstotek tistih, ki pričakujejo novo recesijo, povzpel že na 21 odstotkov. Dvakrat več kot v enakem obdobju lani in največ po letu 2012. Kaj se dogaja v bankah? Ali drži, kot trdijo analitiki, da je stanje v evropskih bankah še bistveno bolj zaskrbljujoče? Kaj vse opisano pomeni za Slovenijo?

Bančni sistemi so endemično nestabilni v velikem številu držav, vendar ne v vseh. Medtem ko za nekatere države lahko mirno rečemo, da živijo v stalni bančni krizi (Argentina, Mehika, Brazilija, Turčija, Filipini …), so druge na ta negativen fenomen odporne. Med bolj problematične spadajo tudi Združene države, ki so imele od leta 1840 do danes kar 17 sistemskih bančnih kriz. Isto obdobje so na primer Kanadčani preživeli brez ene same, čeprav gre za sosednji državi z zelo prepletenimi gospodarskimi tokovi. Kanada je kot izvoznica surovin mednarodnim tveganjem bistveno bolj izpostavljena, njihov bančni sistem pa je za nameček (merjeno po danih kreditih/GDP na prebivalca) še bolj aktiven od ameriškega.

Zakaj prihaja do bančnih kriz?
Čeprav se želi prikazati drugače, je bančništvo v svojih temeljih zelo preprosta panoga, katere pravila se od njenih začetkov v drugi polovici 18 stoletja niso bistveno spremenila. Stabilnost bančnega sistema je makroekonomsko zelo pomemben dejavnik, saj pozitivno vpliva na gospodarsko rast in razvoj okolja. Hkrati so razpoložljivi bančni krediti eden najpomembnejših dejavnikov zmanjševanja neenakosti v družbi. Pomembni razlogi, da se želi bančni sitem izogniti bančnim krizam. Zakaj torej tako pogosto prihaja do njih?

Poenostavljeno povedano, bančna kriza nastane, ko sta ob nepredvidenih dogodkih v gospodarstvu v notranji strukturi bank hkrati izpolnjena dva pogoja: visoka stopnja tveganja v bančnih bilancah in neustrezno oblikovane kapitalske rezerve – noben od razlogov, ki bi po zapletenosti spadali v domeno jedrske fizike.

Vsaka bančna kriza ima svoje politične korenine
Profesorja Charles W. Halomiris (Columbia) in Stephen Haber (Princeton) zato ugotavljata, da finančne krize niso naključne. Na podlagi svojih raziskav trdita, da imajo globoke politične korenine. Pri tem ne gre za teorijo zarote, temveč povsem logično povezavo med medsebojno odvisnimi dejavniki. Bančništvo, ki temelji na upravljanju denarja tretjih oseb, je povsod po svetu s strani države močno regulirano. Države pa so vse bolj odvisne od bančnih potencialov ne le za svoje razvojne projekte, temveč vse bolj tudi za vzdrževanje infrastrukture. Banke potrebujejo državo, da jim s pravnim sistemom pomaga k stabilnosti, država pa je občutljiva na nezadovoljstvo volivcev, če slednji npr. ne zmorejo več odplačevati hipotek ali pa nasedejo v valutnih tveganjih.

Naravno zavezništvo politike in bank ustvari koalicije politikov, bankirjev in drugih vplivnih interesnih skupin, ki skupaj tvorijo in upravljajo finančni ekosistem. Gre za navezave, ki bančni sistem uporabljajo kot orodje za pridobivanje političnih “subvencij” na račun drugih skupin.

Politične mreže so tiste, ki ustvarjajo zmagovalce in določajo poražence
V navezavo spadajo ljudje, ki odločajo, kdo lahko ustanovi banko, kdo sme postati bankir in\ali sedeti v upravnih odborih. Določajo, kdo ima dostop do kreditov in komu bo “odpuščeno”, če kredita ne bo poplačal. S kreditiranjem privilegirajo ali deprivilegirajo (onemogočijo) določene skupine igralcev. Pod pretvezo pomembnih strategij in zato višjih tveganj transferirajo sredstva v roke izbrancev. Z drugimi besedami, ustvarjajo zmagovalce in določajo poražence na način, ki s trgom, konkurenco in poštenostjo nima posebne zveze.

Orodje, ki ga uporabljajo, je posebej atraktivno, ker je zapleteno in povprečnemu opazovalcu nerazumljivo, čeprav se dogaja v njegovem imenu in na njegov račun. Zelo težko je namreč identificirati, katero podjetje je dobilo politično privilegirane kredite, če jih je na koncu tudi poplačalo. Nekoliko drugače je v primerih, kjer dolžniki uporabijo politične vzvode, da jim denarja ni potrebno vrniti oz. se njihovo breme prevali na davkoplačevalce. Vendar je tudi v teh primerih “ex ante” težko dokazovati, da je šlo za načrtno podeljevanje ekonomske rente in ne le za sprejemljivo stopnjo poslovnega tveganja.

Kaj je skupno državam, ki zadnje krize niso bistveno občutile?
Ob zadnji krizi so se številni strokovnjaki ukvarjali z vprašanjem, zakaj se le-ta ni bistveno dotaknila Singapurja, Malte, Hong Konga, Avstralije, Kanade in Nove Zelandije? Kako je naštetim državam uspelo obdobje 2008–2010 preživeti brez bistvenih pretresov v njihovem finančnem sistemu? Ob različnih razlagah so se na koncu poenotili, da sta naštetim državam skupna visoka politična homogenost okolja in politični sistem, ki tradicionalno ni naklonjen populizmu. Njihova druga skupna lastnost pa je kakovosten okvir upravljanja bank, ki fiduciarne odgovornosti jemlje zelo resno, vključno z aktivno vloga regulatorja, ki sproti zaznava in odpravlja nastale anomalije.

Današnje stanje na področju bančništva v Sloveniji je povsem pričakovano
Kam v kontekstu povedanega umestiti Slovenijo? Doslej opisano povsem korektno povzame stanje v slovenskem bančnem sistemu. Slovenija je v finančnem vrtincu (sifonu) in hkrati precej blizu njegovega dna. Bančni sistem je njegova nevralgična točka, ki je celotno obdobje tranzicije botrovala valovom neuspelih poskusov ustvarjanja nove lastniške strukture. Začenši z nacionalizacijo bank (z razlastninjenjem bančnih lastnikov, tj. družbenih podjetij tik pred privatizacijo), blokiranjem etapnih zmagovalcev na borzi (Nika, Dadas), ustanavljanjem DZU-jev, financiranjem pidovskih baronov in nekoliko kasneje – po istem vzorcu – managerskih prevzemov.

Hkrati se je po besedah notranjih virov na letnem nivoju “transferiralo” več sto milijonov evrov privilegiranim panogam in zares skrbno podeljevalo kredite ultra natančno izbranim podjetnikom. Če k temu dodamo še pomanjkanje strokovnosti in napake pri upravljanju, je današnje stanje seveda povsem pričakovano.

Sedanja vlada bi rada svoje preteklo delovanje prikrila … In hiti v privatizacijo
Levica danes nadvse spretno izkorišča argumente in se pridružuje pozivom liberalnega dela desnice po nujnosti privatizacije. Hitenje sedanje vlade s privatizacijo kaže na popolno brezizhodnost položaja in odločitev, da se njihovo preteklo delovanje s prodajo “izbranemu” kupcu dokončno prikrije, preden bi katerakoli politična alternativa želela prižgati luč in davkoplačevalcem nazorno pokazati sosledje dogodkov zadnjih desetletij. Poznan scenarij iz preteklosti, “par excellence déjà vu” epizod s KBC-jem, Elanom, stečajem SIB banke in nenazadnje tudi že z nekoliko pozabljeno prodajo Stanovanjsko-komunalne banke.

Da je mogoče s pametnim upravljanjem narediti bistveno več, je dokazala kratka epizoda tujih direktorjev na DUTB, ki so s strokovnostjo in neodvisnostjo nagnali strah v kosti opisani spregi. Čeprav za kratek čas, so prinesli v slovenski poslovni prostor upanje, da sta mednarodna odprtost in meritokracija ne le možni, temveč dokazano učinkoviti zdravili za slovensko gospodarstvo. Sodobni kapitalizem je težko igrati brez njegovega ključnega stebra – aktivnih lastnikov kapitala, ki se zavedajo svojih pooblastil in odgovornosti. V času (permanentne) odsotnosti gospodarja zavzamejo prostor najbolj predrzni hlapci in njihove osebne vrednote postanejo pravila gospodarskega okolja. Njihovo rajanje traja, dokler ne zmanjka denarja …

Edvard Ofentavšek