Pomen 20. julija: Sprehod po luni in “kal” propada komunističnega sistema

Foto: epa

20. julija smo praznovali pomemben jubilej petdesetletnico pristanka človeka na Luni. Ko je vodja misije Apollo 11 stopil na Luno je rekel: “To je majhen korak za človeka in velik skok naprej za človeštvo“. Ta njegova izjava se je potrdila in več kot uresničila. Njena dalekosežnost in pomen sta v večini slovenskih medijev in s tem v naši javnosti spregledana. Čeprav se vsi zavedajo, da je šlo pri pristanku na Luni za tekmo dveh vesoljskih programov, pa praviloma spregledujejo, da je bilo to le izložbeno okno. Dejansko je šlo za konkurenčno tekmo dveh fundamentalno različnih razvojnih, gospodarskih in družbenih sistemov.

Razlike v vodenju vesoljskih programov Sovjetske zveze in Združenih držav so bile posledica osnovnih značilnosti dveh takratnih konkurenčnih sistemov komunizma in demokracije s svobodnim tržnim gospodarstvom. Sovjetski vesoljski program je potekal brez sodelovanja s preostalo industrijo. Bil je sam vase zaprt in je temeljil skoraj v celoti na že znanih tehnoloških rešitvah.

Ameriški vesoljski program je bil bistveno bolj odprt. Za posamezne njegove elemente so iskali najboljšega ponudnika v ameriškem gospodarstvu. Ta pluralnost je za vesoljsko agencijo pomenila boljše izdelke, gospodarstvo pa je ob delu za agencijo tehnološko napredovalo in postajalo globalno vse konkurenčnejše.

Rusi še danes niso uspeli pristati na Luni
Po pričakovanjih je bil v začetku vase zaprt in na obstoječih tehnologijah temelječi sovjetski program uspešnejši. V orbito okoli zemlje so poslali prvi satelit, prvo živo bitje psa Lajko in prvega človeka Jurija Gagarina. Tu pa se je sovjetski program ustavil. Še do danes jim ni uspel pristanek satelita s človeško posadko na Luni. Obstoječe tehnologije Sovjetske zveze tega enostavno niso omogočale. Ameriška vesoljska agencija in njeni vodilni so se že od samega začetka zavedali, da pristanek na Luni na osnovi takrat obstoječih tehnologij ni mogoč. Tega se je zavedal tudi predsednik J.F. Kennedy, ko je Nasi za cilj postavil pristanek na Luni pred iztekom šestdesetih let preteklega stoletja. Prav tako se je tega dejstva zavedal vodja ameriškega vesoljskega programa von Braun in od svojih sodelavcev zahteval, da vsaka raketa in vsak satelit, če uporabim njegove besede, vsebuje zdravo kombinacijo preizkušenih in novih tehnologij. Res je bil ta koncept v svojem začetku počasnejši, vodil pa je do končnega uspeha.

John F. Kennedy (foto: Twitter)

Mislim, da moram, da bi dal tej kolumni poanto kot sem si jo zamisli, vsaj na kratko omeniti dve tehnologiji, ki sta pomenili razliko. Sovjetska zveza je imela močnejše rakete in težje satelite, ni pa uspela razviti raketnega motorja s spremenljivo močjo in dovolj sposobnega računalnika, ki bi vodil pristanek lunarnega modula. To sta osnovna razloga, zakaj sovjetom mehki pristanek na Luni ni nikoli uspel. Svoje avtomatske sonde imenovane Luna so uspeli med padanjem proti Mesecu v neki višini ustaviti, nato pa so prosto padle na površino Lune. To je zadostovalo za avtomatske sonde nikakor pa ne za modul s človeško posadko, ki mora ostati sposoben tudi dviga s površja Lune.

Ključen element za pristanek modula s človeško posadko na površju Lune je torej računalnik, ki je dovolj majhen, da ga je možno vgraditi v lunarni modul in hkrati dovolj sposoben, da vodi pristanek in ponovni vzlet. Zato je bil 20. julij pred petdesetimi leti vsaj za vse tehnološko ozaveščene ljudi jasen znak, da se je med ZDA in državami takratne demokratične Evrope na eni strani in komunističnim blokom na drugi strani odprl pomemben tehnološki prepad. In ni nas bilo malo, ki smo se takrat spraševali, ali ni to morda kal propada komunističnega sistema v Evropi. Naši upi in pričakovanja so se uresničili samo dvajset let kasneje. Leto 1989 je po mojem prepričanju neposredno vezano na pristanek ameriških astronavtov na Luni.

Kal propada komunističnega sistema
Da bi opravičil to svojo zgornjo trditev naj povem, da je znana ameriška družba Hewlett-Packard, ki je izdelala računalnik za lunarni modul ta računalnik smo štirinajst dni kasneje in ob minimalnih modifikacijah dala na trg ko HP 9700. To je bil prvi namizni računalnik. Kmalu je sledil IBM-ov PC z operacijskim sistemom DOS. In v demokratičnem delu sveta se je začel bliskovit razvoj – computerizacija in digitalizacija industrije in družbe. To popolnoma novo dobo označujemo kot tretjo industrijsko revolucijo. Komunistični sistemi v vzhodni Evropi temu razvoju zaradi svojih ideoloških konceptov temu razvoju niso mogli slediti in so klavrno propadli. Jasno se je pokazalo, da je ustvarjalnost svobodnega človeka na bistveno višji ravni kot ustvarjalnost človeka vpetega in obvladovanega od totalitarnega sistema. Ustvarjalnost pa je tisto, kar poganja evolucijo človeške družbe in razvoj njene tehnologije.

20. julija smo torej praznovali dva pomembna dogodka. Prvi je bil nedvomno obletnica prvega sprehoda človeka po kakem drugem nebesnem telesu. Drugi je bil obletnica dokaza, da komunističnim sistem v sebi nosi kali propada, Marx je trdil ravno nasprotno, a se je v tem motil tako kot še o marsičem. Kot kal propada komunistično-marxističnega sistema se je izkazala premajhna kreativnost in ustvarjalnost. In te kali so poganjale hitro in letu 1969 je sledilo leto 1989.

dr. Andrej Umek

  • pajot

    prvi človek na Luni? pred petdesetimi leti? S takratno tehnologijo?
    zakaj,hudiča ne hodijo še danes,ko imajo tisočkrat boljšo tehnologijo.
    Van Allenovi pasovi jih jebejo,kenede?

  • if

    Članek dobro predstavlja potencial nesvobodno in svobodneje organizirane družbe in njenega gospodarstva. Ta zakonitost bi morala biti ustavna in hkrati praktično izvajana kategorija vsake družbe, ki je usmerjena iz učinkovite sedanjosti v zagotvoljeno prihodnost.

    Pristnost pristankov Apollov 11, 12, 14, 15, 16 in 17 na Luni je dokazana na različne načine, tudi s čestitko SZ po pristanku Apolla 11, z neoporekanjem zagrizene tekmice in s strani drugih tehnološko razvitih držav, ki so programu Apollo potrdile avtentičnost pristajališč na Luni.

  • Mirko
  • črnaovca

    Ali so res pristali? Nekateri resni strokovnjaki še danes dvomijo, američani imajo holiwood rusi pa ne in v ten je razlika