Posledice permisivne vzgoje: Ko odrasli ostanejo otroci

Ivan Šokić

Igra. Ko pomislimo na to besedo, imamo ponavadi v mislih otroke, ki se zabavajo na sto in en način. Ti otroci so iz časov, ko zabava še ni bila prepovedana. Takrat so še smeli plezati po drevesih, se obmetavati z vodnimi balončki, skakati po lužah in se vrniti domov blatni. Tisti zares nagajivi pa so denimo staršem prinesli pokazat mrtvega krta, ki so ga odkrili na vrtu. Mama ni bila najbolj navdušena.

Zdi se, da so ti časi mimo. Otroci, namesto da bi divjali po gozdu, divjajo v stanovanju. Starši, ki ne vedo, kaj bi z njimi, pa jih postavijo pred računalnike, tablice in televizorje, češ naj jih stroj zabava, mi jih ne moremo več.

Pri starih Grkih sta se beseda za vzgojo (paideia) in beseda za igro (paidia) razlikovali v samo eni črki. Pri Rimljanih je to povezavo izražala že sama beseda za šolo (ludus), ki je enaka besedi za igro. Ko te dni opažam prvošolčke, ki namesto šolske torbe za sabo vlečejo kovčke, polne knjig, se mi dozdeva, da imajo šolarčki več skupnega z Marijevimi mulami kot pa z igro.

Pogosto slišimo, kako je vsaka generacija hujša, da otroci nimajo več nikakršne olike, nobenega spoštovanja do staršev ali učiteljev. Vprašajmo se raje, kako bi ga lahko imeli, ko pa starši niso več starši, ampak se trudijo biti prijatelji svojim otrokom. Kako naj ti otroci spoštujejo učitelje, če se jim že od malega daje vedeti, da so nedotakljivi in jim nihče nič ne more. Od malega rastejo v prepričanju, da so oni glavni. Meje avtoritete so zabrisane.

Filozof Slavoj Žižek je nekoč rekel, da je permisivni oče veliko večji totalitarist od avtoritarnega očeta. Slednji samo ukaže, kaj je treba storiti, medtem ko prvi še zahteva, kako se moraš glede tega počutiti. V takem okolju otroci ne zrastejo v posameznike, zmožne samostojnega odločanja, temveč v uboge snežinke, ki se stopijo prvič, ko so vrženi v svet brez jasnih navodil. Veliki eksperiment permisivne vzgoje je spodletel. Namesto da bi otroka povzdignili na raven odraslega, se je zgodilo prav nasprotno. Odrasli so postali otroci.

Platon pa po drugi strani v Državi pravi, da “otrók v naukih ne izobražuj na silo, temveč tako, da se igrajo, da boš lahko čim bolje videl, za kaj je vsak od njih po naravi nadarjen”. Otroci so tisti, ki se igrajo, učitelj je tisti, ki skozi opazovanje njihove igre lahko razbere, za kaj je kateri od njih najbolj nadarjen, in lahko tako poučuje v skladu z njihovim zanimanjem. Meja med obema je jasno razvidna.

Za Platona je igra učenje, vzgoja, a tudi tekmovanje. Je niz preizkusov, po katerih se posameznik izkaže za vrednega končnega nauka o Bivajočem ali pač ne. To je značilno za kulturo starih Grkov, kot častilcev najboljšega, vrlin, zmagovalcev.

Ta miselnost se ne odraža samo v filozofiji, temveč tudi v mitologiji in zgodovini. Ko je bilo Herakleju naloženo, da počisti Ajgistov hlev v enem dnevu, mu je kralj obljubil bogato nagrado, misleč, da Herakleju, četudi je polbog, ne bo uspelo. A Ajgist se je motil. Ko kralj ni želel izplačati obljubljene nagrade, je zbudil Heraklejevo jezo. Leta kasneje se je sin Kronida Zevsa maščeval. Ajgistovo kraljestvo je predal v roke enega od kraljevih sinov, ki ga je oče izgnal, ker se je pred vsemi zavzel za Herakleja in njegovo pravico. Pindar pravi v eni od svojih pesnitev, da naj bi, potem ko je Heraklej opravil vseh dvanajst del, v zahvalo Zevsu postavil stadion ob vznožju gore Olimp in tako začel olimpijske igre.

Vse od olimpijskih iger do tragedij v čast Dionizu − Grki vedno častijo in ohranjajo samo najvišje in najboljše. Stari Grki ne poznajo ne drugega ne tretjega mesta. Samo eden je lahko olimpijski zmagovalec v svoji disciplini. Samo najboljšemu bo Pindar spisal zmagoslavni spev. In samo zmagovalna tragedija se bo ohranila skozi čas v tej bogati tradiciji prepisovanja.

Kar ni najboljše, gre lahko mirno v pozabo. Prometej se je hudo zameril bogovom, ko je prelisičil Zevsa, da si je ta v svoji ošabnosti izbral kosti in kožo namesto mesa kot daritev. Friks je po drugi strani v znak zahvale daroval zlatega ovna Zevsu, ko je varno prispel v Kolhido, kajti samo najboljše je v očeh starih Grkov vredno čaščenja bogov. Samo najboljše je v očeh starih Grkov vredno čaščenja bogov. In to je del, ki smo ga v sekularizirani zahodni družbi potisnili ob rob. Naša dejanja ne slavijo več Boga, temveč so namenjena našemu lastnemu častihlepju.

Ivan Šokić