fbpx

Postresničnost po slovensko

Sociolog dr. Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

Nekateri pravijo, da živimo v dobi t. i. postresničnosti, ko postaja to, kaj je res in kaj ne, vedno bolj poljubno. To naj bi se najočitneje odražalo prav na področju politike. Dejstva, se pravi nekaj, katerih obstoj je mogoče dokazati in empirično preveriti, so vedno manj pomembna kot sredstvo za prepričevanje volivcev. V ospredje prihaja sklicevanje na občutke in osebna prepričanja ljudi ne glede na to, koliko zveze imajo z realnostjo.

Kot primera postresničnosti se v javnem diskurzu najpogosteje navaja dogajanje med ameriškimi predsedniškimi volitvami leta 2016 in ob referendumom o obstanku Združenega kraljestva v Evropski uniji oz. izstopu iz nje, ki se je zgodil istega leta. Zmagovalec teh volitev, kasnejši ameriški predsednik Donald Trump, in zagovorniki t. i. brexita naj bi svojo kampanjo gradili na konstruktih, izmišljijah in manipulacijah, s katerimi niso nagovarjali razuma, ampak čustva ljudi, predvsem njihove stiske in frustracije.

Takšen pristop se pogosto povezuje s čedalje intenzivnejšo rabo t. i. novih medijev. Naraščajoča razpršenost virov informacij in pomanjkanje nadzora na družbenih omrežjih naj bi pripomogla k širjenju dezinformacij in t. i. lažnih novic. Ravno ti mediji naj bi bili glavno orodje politikov problematične sorte – običajno jih označujemo za populiste ali kaj podobnega –, ki prek njih širijo svoja sporočila, s katerimi pačijo realnost in na ta način manipulirajo z volivci.

Prednost politično-ideološkemu aktivizmu pred resnicoljubnostjo
Vendar za razmah postresničnosti nikakor ni mogoče kriviti samo družbenih omrežij. Tudi tradicionalni oz. t. i. etablirani mediji vedno pogosteje dajejo prednost politično-ideološkemu aktivizmu pred resnicoljubnostjo. To velja celo za medije v državah z dolgo tradicijo demokracije, svobode in pluralizma. Še toliko pogostejše pa so takšne prakse tam, kjer je tovrstna tradicija zelo šibka, kjer so bili mediji dolgo časa samo propagandno orodje v rokah države oz. vladajoče garniture, namenjeno ohranjanju nedemokratičnega režima. Denimo ljudje v komunističnih državah so bili ves čas izpostavljeni lažni resničnosti, ki jo je slikala uradna propaganda. Tam je moralo biti celotno medijsko poročanje “usklajeno” z vladajočo ideologijo in interesi partijske nomenklature, pri čemer so bila dejstva drugotnega pomena.

Foto: STA

V Sloveniji imamo še trideset let po formalnem prehodu v demokracijo velike probleme z vzpostavijo odprtega in pluralnega medijskega prostora. Še vedno večina dominantnih medijev podpira samo eno politično opcijo; tisto, ki črpa svojo moč iz struktur nekdanjega komunističnega režima. In to počnejo vedno bolj odkrito celo tisti, ki bi po svojem zakonskem poslanstvu morali biti nepristranski. To je prišlo še posebej do izraza v letošnji kampanji za državnozborske volitve, ko je favorit levice Robert Golob užival izrazito protekcijo, saj večina medijev o njegovih spornih početjih in izjavah (ekscesno visoki prihodki, netransparentna nakazila nekaterim novinarjem, napoved ukinjanja določenih medijev) bodisi sploh ni poročala bodisi jih je skušala minimalizirati.

Ta kampanja je bila tipičen primer postresničnosti. Konkretna dejstva niso štela dosti. Niso kaj dosti šteli niti empirično merljivi podatki o dobrih rezultatih in napredku na gospodarskem in drugih področjih v zadnjih dveh letih, se pravi v času mandata tretje Janševe vlade. Več pozornosti so dobile floskule in obtožbe, ki so jih širili levičarska opozicija in z njo povezani nevladniki o tem, kako da Slovenija pod Janšo “drsi v diktaturo”, čeprav gre pri tem za navadno izmišljijo, ki bi morala biti že na prvi pogled videti absurdno. Takšne manipulacije brez močnih medijskih “zvočnikov”, ki so preglasili vse drugo, seveda ne bi dosegle želenega učinka.

Dr. Matevž Tomšič