Bilo je skoraj pred natanko letom dni; v petek, 19. januarja 2018, če smo natančni. New York Times (NYT), svetilnik globalnega žurnalizma, kot mu pravijo progresivni, je objavil uredniški komentar. “Vojna v Siriji je zdaj Trumpova vojna,” se je svetil naslov. Uredništvo je ostro kritiziralo predsednika, ker je na seznam držav, kjer morajo biti navzoče ameriške vojaške sile, uvrstil tudi Sirijo. Seveda niso pozabili spomniti, da je, ko je bil še predsedniški kandidat, napadal zunanjo politiko Baracka Obame in Hillary Clinton ter napovedal, da bo, če bo postal 45. predsednik ZDA, umaknil vojsko z Bližnjega vzhoda. “Ameriški cilji v Siriji so najbrž nedosegljivi, (…) oborožene sile lahko tam ostanejo v nedogled,” so napadli Trumpa, zakaj ameriških vojakov ne pošlje domov. A še preden je Zemlja obkrožila Sonce, je uredništvo NYT zamenjalo “načelno” stališče.
Donald Trump je nekaj dni pred božičem razglasil zmago proti Islamski državi in ukazal umik ameriških sil iz Sirije. Zaradi tega je odstopil ameriški obrambni minister Jim Mattis. Šok je bil popoln. Človek bi pričakoval, da bodo predsednika, ki je po prvih kritikah tvitnil, da so si umika želeli padli ameriški vojaki v nebesih, napadli republikanci, a so bili najostrejši prav tisti, ki so enajst mesecev prej Trumpu očitali, da pušča vojake v Siriji. NYT je objavil nov uredniški komentar z naslovom “Jim Mattis je imel prav” in dodal podnaslov: “Kdo bo zdaj varoval Ameriko”. Zadeva je bila tragikomična. Mattis, za Trumpom najbrž najbolj osovražena oseba v Beli hiši, je čez noč postal junak levičarjev, opisovali so ga kot “zadnjega odraslega v administraciji Donalda Trumpa”.
Zdravorazumski človek težko prežveči miselni preobrat uredništva časopisa, ki se ponaša s kar 125 Pulitzerjevimi nagradami. Ni dvoma, da je Trump prav poseben predsednik, včasih tudi kontroverzen. Na katero mesto ga bo postavila zgodovina, je ta čas še prezgodaj soditi. Medijski mainstream ga je obsodil že vnaprej in mu nadel oznako, da je najslabši v vsej predsedniški zgodovini. Toda na te iste novinarje ima prav Trump tak vpliv kot nihče pred njim. Spreminjajo mnenja in stališča, se odrekajo načelni uredniški politiki izključno zato, ker je to ali ono rekel ali naredil Trump. Ne, on že ne more narediti dobre stvari. Povsem so prezrli, da je poslovnež in da kot poslovnež ve, da blaginje državi ne prinašajo vojne, ampak nove tovarne.
Podobno pamet kratkega dosega so Trumpovi kritiki pokazali pri umiku vojakov iz Sirije. Gary Gindler, analitik portala American Thunker, poudarja dvoje. Prvič, iz Sirije se bo v domovino vrnilo 2.000 vojakov kopenskih sil, a država bo vendarle ostala vpeta med ameriškima 6. floto v Sredozemlju ter 5. floto v Perzijskem zalivu in Rdečem morju. Drugič, Trump uresničuje tako imenovani naftni načrt za konec konfliktov na Bližnjem vzhodu. ZDA ne potrebujejo več arabske nafte. Po zaslugi inovacij ameriških energetskih inženirjev (kot je nafta iz skrilavca) so ZDA postale vodilna svetovna sila na področju pridobivanja nafte in zemeljskega plina. To ni vodilo le do drastičnega znižanja cen bencina v ZDA, temveč tudi do nove politične strategije na Bližnjem vzhodu. Trump namreč jemlje islamu močno orožje (nafto), ki ga je zoper zahodno civilizacijo uporabljal več kot sto let − od odkritja nafte v Iranu (1908), Iraku (1927) in Savdski Arabiji (1938).
In to so stvari, ki jih globalni medijski mainstream (vključno s slovenskim) noče videti in sprejeti. A to je po svoje dobro. Vodilni svetovni mediji z NYT na čelu so se zaradi nenačelnih uredniških politik trajno osramotili, njihov “ugled” ni samo načet, ampak je pokopan. Izkazalo se je, da so veliko bolj krvoločni od Trumpa, ki mu je v resnici največ mar za mir in svoje državljane.
Jože Biščak