fbpx

Prelomni dogodki

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Pogosto se spominjam obiska italijanskega zunanjega ministra Renata Ruggiera v Ljubljani 11. septembra 2001. Med najinim pogovorom je pozvonil telefon in po opravičilu gostu sem dvignil slušalko. Na drugi strani je bil slovenski veleposlanik pri Združenih narodih v New Yorku Ernest Petrič, ki je razburjeno sporočil, da se je v eno od stolpnic Svetovnega trgovinskega centra (WTC) zaletel potniški avion, nakar se je vnel požar. Komaj je to povedal, je prišlo do drugega trčenja in do drugega požara. Ko sem sedel nazaj k pogovoru, so postale važne popolnoma druge reči od tistih, o katerih sva z Italijanom govorila pred tem. Gost se je nenadoma odločil, da bo odpovedal obisk v Zagrebu, kamor je nameraval potovati iz Ljubljane, in da se bo vrnil v Rim. Kot se večkrat dogaja, je ta dogodek, ki je postal slaven kot “enajsti september”, doživel različne razlage. Neki moj študent mi je leto ali dve nazaj resno razlagal, da so si stolpnici podrli sami Američani, s čimer naj bi si ustvarili alibi za vojaške posege v Afganistanu in v Iraku.

31. decembra 2019 so kitajske oblasti kitajskemu predstavništvu Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) poročale o primeru pljučnice neznanega izvora v Vuhanu v provinci Hubei. V dveh mesecih je iz tega primera nastala svetovna epidemija, ki je povzročila 2600 mrtvih na Kitajskem in menda 50 mrtvih v Iranu, v teh dneh pa se naglo širi po sosednji Italiji, kjer so uvedli karanteno za 50.000 prebivalcev Veneta in Lombardije. Nenadoma so ti dogodki preglasili vse druge, ki so se dogajali ob istem času, recimo demokratske primarne volitve v ZDA in npr. sestavljanje nove slovenske vlade. Vsega spoštovanja vredna sogovornica mi je danes razložila, da je epidemija delo ameriške obveščevalne agencije CIA, ki hoče spraviti na kolena uspešno Kitajsko.

Ob vsem tem so mi prišli na misel pojavi iz bolj oddaljene zgodovine. Kuga Črna smrt, ki se je razširila iz Kitajske in po “svilni poti” dosegla Italijo leta 1347, je pomorila sto ali celo dvesto milijonov ljudi. Giovanni Boccaccio v Dekameronu pripoveduje o florentinski družbi, ki se pred kugo umakne na podeželje in si krajša čas s pripovedovanjem zanimivih zgodb. Nekoč so se pred boleznimi in epidemijami reševali z umikom iz preobljudenih krajev in z osamitvijo bolnikov v posebnih ustanovah. Okuženih ljudi, gobavcev, tudi norcev so se bali in jih odrivali na rob družbe, včasih so jih – ker jih nihče ni hotel imeti pri sebi – strpali na ladje, ki so potem plule od pristanišča do pristanišča in se nikjer niso mogle zasidrati. Izključevanje revežev iz “zdrave”, boljše družbe je botrovalo mnogim mitologijam in umetniškim delom, celo filmom, kot je bila znamenita Kramerjeva Ladja norcev. Separatizem, egoizem in izključevanje so navsezadnje povzročil upore, vstaje in revolucije, iz katerih so se razvili moderni socialni in zdravstveni sistemi. Dobi elitizma je sledilo obdobje egalitarizma.

Na ladjo norcev sem se spomnil ob posnetku velikanske turistične ladje Diamond Princess, na kateri se je znašlo (s posadko vred) okrog 3.700 ljudi in ki je priklenjena v japonskem pristanišču Yokohama. Ladja je model današnjega množičnega življenja. Danes proizvajajo letala, ki sprejmejo po 850 potnikov; gradijo nebotičnike, kot sta bila newyorška dvojčka ali 828 metrov visoki Burdž Kalifa v Dubaju; nogometne stadione, ki sprejmejo 100.000 gledalcev… Današnji zemljani uživajo v množičnih glasbenih prireditvah, na katerih se zbere od 400.000 (Woodstock) do milijona udeležencev (Ljubezenska parada/ Love Parade leta 2010 v nemškem Duisburgu).

V Italiji prepovedujejo prireditve, omejujejo gibanje
Koronavirus vsaj zaenkrat prinaša konec takšnih zborovanj, zbirališč in gneč. V sosednji Italiji odpovedujejo praktično vse prireditve, omejujejo gibanje zunaj domačega okolja, svetujejo nezaupanje do sočloveka. Morda prihaja prelomni čas, ko se bomo začeli umikati iz množičnega življenja in brezbrižnega istovetenja z velikimi kolektivi glasbenih, športnih, turističnih, verskih, navsezadnje političnih… prireditev.

Čredna miselnost je značilna za nesamostojne, upogljive in ubogljive ljudi. Veliki kolektivi so bili običajni za avtoritarne (fašistične, komunistične…) režime pa tudi za množično kulturo na Zahodu. Komunisti so preganjali “meščanski individualizem”, tarče vseh kolektivizmov pa so bile: izvirnost, osebnost, intimnost… predvsem pa svoboda, odgovornost posameznika in zasebnost. Erich Fromm je – v času vzpona nacizma – opazoval in opisoval “beg pred svobodo”.

Epidemija kitajskega virusa bo nemara prinesla streznitev glede množičnosti in modernega uniformiranega življenja. K nam prihaja v trenutku, ko se poslavlja vladna ekipa, ki se bolj kot s samostojnim premišljevanjem ali izvirnostjo odlikuje s poenostavljanjem in izenačevanjem. Za dobo, ki se poslavlja, je bilo značilno, da lahko državo vodi kdorkoli. Da bi se ta doba, seveda pa tudi koronavirus čim prej poslovila!

dr. Dimitrij Rupel