Primer Jelke Mrak Dolinar ali še enkrat o nekaznovanosti za komunistična hudodelstva

dr. Andreja Valič Zver

Moja junijska kolumna o nekaznovanosti za komunistična hudodelstva je dvignila kar precej prahu. Navajena sem že, da se mi kot direktorici Študijskega centra za narodno spravo očita marsikaj. Znani in neznani (beri: strahopetni anonimneži) čutijo potrebo, da zlijejo svoje frustracije po meni in ljudeh, ki so bili ter so žrtve komunističnega totalitarizma, s katerim se – med drugimi totalitarizmi – znanstveno raziskovalno in strokovno ukvarja institucija, ki jo vodim. Kot večina bralk in bralcev ve, je Študijski center za narodno spravo že vse od začetka obstoja v času prve Janševe vlade, tarča takih ali drugačnih napadov in šikaniranj. Pravzaprav je v tej luči izjemen dosežek, da je Študijski center sploh preživel in ustvaril bogat opus zgodovinskih publikacij ter drugih dosežkov, ki uresničujejo temeljno poslanstvo institucije: ukvarjanje s kršitvami človekovih pravic in temeljnih svoboščin vseh totalitarizmov na Slovenskem in pomoč pri bolj skladnem civilizacijskem razvoju slovenskega naroda.

Poleg vreščečih in zagrizenih nasprotnikov pa ima Študijski center za narodno spravo tudi mnoge podpornike in prijatelje. Ne nazadnje so med njimi tisti, ki nas zvesto spremljajo in prihajajo na naše številne dogodke. V enajstih letih obstoja se je zvrstila cela vrsta dogodkov, domačih in mednarodnih. Močno odmevamo v mednarodnem prostoru in smo eden od stebrov združenja Platforma evropskega spomina in vesti, ki je bil ustanovljen na temelju resolucije Evropskega parlamenta iz leta 2009.

Številni naši podporniki in prijatelji, med njimi mnogi pričevalci, pa zaradi različnih razlogov, med njimi tudi teže let, ne zmorejo prihoda v Ljubljano ali kam drugam, kjer Študijski center za narodno spravo organizira dogodke. Zato nam pišejo ali telefonirajo. Vse do svoje smrti v lanskem poletju je bila med najbolj zvestimi prijateljicami naše institucije tudi nekdanja politična zapornica Jelka Mrak Dolinar. Kljub temu, da je živela v avstrijskem Spittalu, kamor se je njena družina zatekla po eksodusu leta 1945, je pozorno spremljala naše delovanje. Še posebej je bila ganjena in zadovoljna z našo odločitvijo, da ji posvetimo razstavo in dvojezično publikacijo o njenem trpljenju v povojnem brezpravnem sistemu. Poleg odprtja razstave in predstavitve publikacije Skozi čas preizkušenj v prostorih Študijskega centra za narodno spravo, smo organizirali dogodke njej v čast tudi v Novi Gorici, Celovcu, slovenski gimnaziji v Celovcu in strokovni šoli v Št. Jakobu v  Rožu ter dvakrat v zaporniških celicah na Beethovnovi 3 v Ljubljani.

Jelka Mrak Dolinar. Foto: Inštitut dr. Jožeta Pučnika.

Jelka Mrak Dolinar, katere odhoda v Božje naročje se spominjamo v teh dneh, je leta 2009 napisala odmevno knjigo Brazde mojega življenja ter nekaj let kasneje posnela silovito pričevanje z dr. Jožetom Možino. Naj v svojem današnjem prispevku izpostavim le Jelkino pismo o majorju Ribičiču, ki ga je leta 1998 prispevala za knjigo Temna stran meseca. Pismo je strahovita obtožba in obenem obsodba skrajno zavržnega kršenja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v povojnem času. Pa ne samo to: Jelka Mrak Dolinar je bila – tako kot še do sedaj neprešteta množica drugih – žrtev zločina proti človečnosti, ki ga je partijska in oznovsko/udbovska povojna komunistična oblastna klika izvajala nad lastnim narodom. Vrhovni eksponent tajne politične policije, »major Mitja« alias Ribičič, ki so ga slovenske sodne oblasti leta 2006 v dvomu »zaradi pomanjkanja dokazov« izpustile iz rok pravice, se je nad Jelko in njeno sestro Kristo nečloveško znašal v času politično insceniranega sodnega procesa in zapora. Jelka mu v svojem pismu očita, da ji je ukradel mladost in da je »po njegovi zaslugi spoznala zapore sodišča v Ljubljani, Begunjah, Rajhenburgu, Kutini, Rajišu, Okučanu, Novi Gradiški…«.

V jezi nad Ribičičevo arogantno držo pred Pučnikovo parlamentarno komisijo Jelka sprašuje Ribičiča, kje je njegovo »junaštvo« iz leta 1945: bujenje zapornic sredi noči, bosonogo stanje na golem cementu z dvignjenimi rokami, zasliševanje, bolezni, lakota, duševno trpljenje… Skozi okno je Jelka na lastne oči videla »majorja Mitjo«, kako je nadzoroval in ukazoval nalaganje tovornjakov z žrtvami povojnih izvensodnih množičnih umorov. Ob koncu pisma Jelka pribije, naj se Ribičič spomni »stotih in tisočev«, ki so zaradi njegove lažne prijave in preganjanja »…nosili pečat ovaduha, izdajalca, okupatorjevega hlapca in prestajali zaradi vaših laži dolgoletne zaporne kazni, duševno in telesno mučenje…«. Rehabilitacija Jelke in Kriste se je po napornih prizadevanjih skozi slovenske sodne mline sicer zgodila leta 1996, a nobena od njiju do konca življenja ni mogla pozabiti nečloveškega trpljenja.

Zaradi Jelke, Kriste in množice drugih žrtev »majorja Mitje« ter drugih izvrševalcev zločinov proti človečnosti bi se spodobilo, da se vsi tisti, ki tulijo o »nujnosti pozabe preteklosti« nehajo sprenevedati. Resolucija Evropskega parlamenta iz leta 2009 je jasno ukazala »resnico, pravico in spomin.« Zato še enkrat poudarjam: nekatere države izza nekdanje železne zavese, kamor je spadala v jugoslovanskem okviru tudi Slovenija, imajo pač težave z vsemi tremi naštetimi vrednotnimi kategorijami. Zato je nujnost iskanja in kazenskega preganjanja ter kaznovanja še živečih storilcev nezastarljivih mednarodnih komunističnih hudodelstev, še toliko večja.

dr. Andreja Valič Zver