fbpx

Protest proti samim sebi

Sociolog dr. Matevž Tomšič (Foto: Demokracija)

Če ste mislili, da je to, da se oblastniki udeležujejo javnih protestov, nekaj, kar sodi samo v kakšno satirično oddajo, ste se zmotili. Po novem namreč tudi vlada in vladajoča koalicija stavkata. To se je zgodilo na t. i. shodu oz. stavki pacientov, ki so jo organizirali v iniciativi Glas ljudstva (tisti, ki so pred časom vsak petek kolesarili po središču Ljubljane), pridružili pa so se jim nekateri ministri in drugi funkcionarji na čelu s samim predsednikom vlade.

Rečemo lahko, da je bil to najbolj bizaren protestni shod v zgodovini samostojne Slovenije. Protesti oz. stavke so načeloma uperjeni zoper nekoga. Tisti, ki to počnejo, s svojimi zahtevami nekoga naslavljajo. In običajno naslavljajo tiste, ki imajo moč odločanja – vladajoče torej. Pri tem protestu pa sploh ni bilo jasno, zoper koga je usmerjen. Organizatorji so namreč dejali, da ni bil usmerjen proti vladi. Pri tem jim lahko verjamemo, saj so že večkrat jasno pokazali, da so tesno povezani z aktualnimi oblastniki. Konec koncev so jih tudi pomagali spraviti na oblast.

Brez dvoma je šlo pri protestnem shodu pacientov za režimsko manifestacijo. Organizirali so ga, se ga udeležili ali ga vsaj podprl vsi tisti, ki so ta čas na oblasti. Očitno je bil njegov glavni namen preusmerjanje pozornosti. S takšnimi manevri se skuša prikriti, kdo je dejansko najbolj odgovoren za slabo stanje v zdravstvu. To je seveda vlada (ne prejšnja, ampak aktualna), ki za reševanje tovrstnih problemov ni storila tako rekoč ničesar. Odgovornost nosijo tudi nekateri župani, saj je organizacija osnovne zdravstvene dejavnosti v rokah občin. In največji problemi so prav v slovenski prestolnici, v mestu, katerega župan je bil pred kratkim znova prepričljivo izvoljen.

Med udeleženci protesta je bil tudi Robert Golob. Vir: Zajem zaslona, Twitter

Dogajanje na tem shodu je močno spominjalo na prakso, znano iz nekdanjega komunističnega režima, ko so državno-partijski funkcionarji na javnih shodih demonstrirali proti različnim zunanjim in notranjim »sovražnikom ljudstva«. Vlogo tega sovražnika so v danem kontekstu očitno prevzeli zdravniki. Ali če smo natančni, »zdravniške dvoživke«. Ta sintagma je nov prispevek v arzenalu socialističnega novoreka, namenjenega za obračunavanje s tistimi, ki so moteči za vladajočo garnituro. Označuje tiste zdravnike, ki delujejo tako v javnem kot zasebnem segmentu zdravstva. Drugi krivec so zdravniki koncesionarji, se pravi zasebni izvajalci zdravstvenih storitev, ki jim stroške le-teh pokriva država. Ti naj bi bili zaradi svoje »lakomnosti« odgovorni za težave, ki pretresajo slovensko zdravstvo. A resnica je obratna od tega, kar propagirajo socialistični demagogi. Koncesionarji praviloma svoje delo organizirajo na bolj učinkovit in racionalen način, kot to velja za javne zdravstvene ustanove. Brez njih bi pacienti še bistveno dlje čakali na zdravstvene preglede in posege.

Takšen shod v kakšni zahodni demokratični državi ne bi bil mogoč. Zlahka pa bi se zgodil denimo v Putinovi Rusiji, kjer bi kakšna prokremeljska kvazinevladna organizacija organizirala javni protest (npr. proti vsem tistim, ki ogrožajo mater Rusijo), z udeležbo pa bi ga počastil celoten državni vrh na čelu s prezidentom. Manifestacije, ki se jih udeležujejo oblastniki, nikakor niso znak demokratičnosti, ampak prej njenega pomanjkanja.

V Sloveniji je na oblasti populistična politika, ki ji po svoji bizarnosti – v besedah in dejanjih – ni para v današnji Evropi. Zdi se, da so politične norme in običaji povsem obrnjeni na glavo. Rezultat tega je erozija demokratične politične kulture, ki ji ni videti konca.

Dr. Matevž Tomšič