Konec marca je bilo veliko dela: cele dopoldneve sem pripravljal predavanja, cele popoldneve sem govoril v ekran, na vrhu katerega je bila moja slika, na levi imena študentov, na sredini pa prosojnice s fotografijami in napotki. Na univerzo hodim peš, deset minut v eno smer, deset minut nazaj domov. Vedno znova me razveseli arhitektura stare Ljubljane, večinoma pa me veselijo tudi mimoidoči, med katerimi prevladujejo mladi ljudje, pari, ki se držijo za roke in mamice z vozički. Predvčerajšnjim sta me presenetili dve žaljivki, obe izgovorjeni z drvečih biciklov, ki sta me skoraj povozila: sramota in baraba! Pomislim na priporočila naprednih akademikov in uglednih komunikologov, ki ob vsaki priložnosti zavračajo “sovražni govor” in govorijo o dialogu in enotnosti. Kako naj odgovorim zbezljanim kolesarjem?
Včeraj sem imel zadnje predavanje v semestru. Ob tem predavanja seveda ne morejo biti namenjena sovražnostim in žalitvam. Danes dopoldne (prvi dan počitnic, v katerih bom moral narediti sto stvari, za katere zadnje tedne ni bilo časa) sem v trgovini srečal starega znanca, arhitekta in ekonomista, ki je nekoč – v času moje diplomatske službe v Washingtonu – delal v Svetovni banki. Najprej ga – zaradi maske in čepice – nisem prepoznal, nato mi je za trenutek pokazal pravi obraz. Najini pogovori so se praviloma dotikali Amerike in ameriško-slovenskih odnosov. Znanec je bil vznemirjen zaradi – po njegovem mnenju skrajno negativnega – poročila ameriškega zunanjega ministrstva (State Deprtment) o razmerah v Sloveniji. “Poglej, kaj je delal Trump“, je polemiziral s tekstom, ki ga nisem poznal, – zmerjal je novinarje, po tekočem traku je podžigal in odstavljal ljudi… Ko sem se vrnil k svojemu računalniku, sem si ogledal dolgi, na prvi pogled nič kaj zaskrbljujoč tekst, nakar me je neki drugi znanec iz novinarskih vrst opozoril na poročilo dopisnika slovenske agencije STA. Berem: ameriški State Department je v torek izdal poročilo o položaju človekovih pravic v Sloveniji. V njem naj bi se “obširneje kot po navadi” ukvarjal z napadi na medije in novinarje. “Na slovenskem zunanjem ministrstvu”, pravi dopisnik, “se na poročilo še niso odzvali, ker da ga še preučujejo, poleg tega pa zajema tudi več resorjev, so sporočili za STA.”
State Department naj bi bil vznemirjem zaradi “naraščanja sovražne retorike in groženj novinarjem na internetu, ki so jih vzpodbudile sovražnosti državnih uradnikov”. Stavku, ki kar dvakrat omenja “sovražnosti”, sledi sklep o “napadih na medije” kot “bistvenem vprašanju glede položaja človekovih pravic v Sloveniji.” Dopisnik sovražnosti omenja še večkrat, sicer pa se njegovo poročilo osredotoča na “digitalno nadlegovanje”, “tvitanje”, “žaljive tvite” in na “Janšev tvit, da RTV laže o višanju plač ministrom in državnim sekretarjem”; nadaljuje pa z opisi napadov “provladnih medijev” na “nevladne dejavnike”. Dopisnik piše, kot da ameriško zunanje ministrstvo najbolj skrbi krivica, ki naj bi se zgodila raperju Ćordiću. Nato beremo:
“Poročilo State Departmenta niza stališča mednarodnih organizacij, kot so Svet Evrope, Ovse in druge, ki so obsodile grožnje novinarjem, ter navaja poročilo Evropske komisije o skrbeh zaradi možnih politično motiviranih sprememb financiranja RTV in vodenja nacionalne tiskovne agencije.”
Bolj kot poročilo ameriškega zunanjega ministrstva je novinarja STA razveselila v ameriškem poročilu omenjena ocena IPI (International Press Institute)”, ki pravi, da je le malo držav v Evropi, ki so po zamenjavi oblasti doživele pri svobodi medijev tako hiter preobrat na slabše. Potem beremo, da Američane skrbi financiranje določenih medijev iz krogov blizu madžarske vladajoče stranke Fidesz. Američani poročajo tudi o pritožbah zaradi policijskega nasilja nad protestniki in policijskem zanikanju nasilja. Govor je o nevladnih organizacijah, ki vlado obtožujejo maščevanja zaradi kritike vladnih politik, in o poročilih lokalnih strokovnjakov za korupcijo, da je zadeva v državi sistemska, čeprav je policija preiskala le osamljene primere. Med glavnimi junaki upora zoper korupcijo je omenjen Ivan Gale. Beremo o diskriminaciji zapornic na Igu in o privilegijih moških zapornikov na Dobu.
Poročilo tudi letos omenja vračanje po vojni zaplenjenega premoženja in opozarja na nekaj nerešenih zahtevkov iz časa holokavsta. Poročil o nasilju nad Judi ni bilo, omenja pa se izraz zaskrbljenosti Judovskega kulturnega centra v Ljubljani zaradi razveljavitve smrtne obsodbe generala Leona Rupnika iz leta 1946.
“Precej obsežen,” pravi dopisnik, “je ponovno del glede diskriminacije Romov, čeprav poročilo navaja tudi vse pozitivne ukrepe vlade. Omenja tudi zahtevo nemško govoreče skupnosti v Sloveniji za priznanje statusa narodne manjšine, kar zahtevajo tudi druge skupnosti, kot so albanska, bosanska, hrvaška, makedonska, črnogorska in srbska.” Na koncu poročila pridejo na svoj račun še geji in prosilci za azil.
Poročilo STA me je spodbudilo k branju izvirnega ameriškega teksta. Pri tem sem ugotovil naslednje:
- Poročilo State departmenta obsega 28 strani in je (podobno kot poročila iz prejšnjih let in o drugih državah) razdeljeno na sedem (7) obširnih poglavij, ki se imenujejo: Spoštovanje osebne integritete, Spoštovanje državljanskih svoboščin, Svoboda udeleževanja v političnih procesih, Korupcija in pomanjkanje preglednosti vlade, Vladna stališča glede mednarodnih in nevladnih preiskav o domnevnih zlorabah človekovih pravic, Diskriminacija, družbena zloraba in trgovanje z ljudmi in Delavske pravice.
- Zgodbe, ki jih izpostavlja dopisnik STA, predstavljajo zelo majhen del teksta SD.
- V celoti gledano je poročilo relativno ugodno in poleg opozicijskih zajema tudi vladna stališča.
Mimogrede sem si še enkrat ogledal posnetek nastopov nekaterih nasprotnikov in nasprotnic slovenske vlade v Evropskem parlamentu, kjer je precej neuspešno zaslišanje vodila nizozemska liberalka Sophie in’t Veld. Posebej pozorno sem si ogledal nastop “pravnice in strokovnjakinje za medijsko pravo” Nataše Pirc Musar. Seveda je ponavljala “obča mesta” ljubljanske levičarske estrade, sicer pa je bila brezobzirno obrekljiva. Kaj bi rekla, če bi ji Janez Janša očital – tako kot je ona njemu – “pravno huliganstvo”? Spuščala se je v podrobnosti iz zasebnega življenja sodnic, govorila o “stampedu” vladne strani na družbenih omrežjih, o zastraševanju novinarjev, o prepovedi svobodnega nastopanja ministrov, o ščuvanju k državljanski nepokorščini; navsezadnje pa je, da bi se prikupila voditeljici zaslišanja, govorila o tem, kako na Slovenskem zapostavljajo ženske.
Zakaj mi je ob množičnem izvozu slovenske nespameti in ob prikrojenih prikazih resnih poročil, kot je poročilo State Departmenta, prišla na misel gospa Pirc Musarjeva? Zaradi neprijetne in sovražne izkušnje, ko je bila še informacijska pooblaščenka: ko smo na Ministrstvu za zunanje zadeve leta 2008, v letu slovenskega predsedovanja EU, hoteli priti do dna medijskemu izdajstvu v zvezi s t.i. washingtonsko depešo, zaradi katerega so nam razbili veleposlaništvo v Beogradu, je današnja odvetnica izkoriščanih in razžaljenih Pirc Musarjeva stante pede zaustavila iskanje krivca in naložila generalnemu sekretarju in tedanjemu ministru (piscu teh vrstic) po 1660 evrov kazni.
Danes se Slovenija in vlada, ki jo vodi Janez Janša, tako kot leta 2007 (ko sta bili obdarjeni z znano novinarsko peticijo 571), pripravljata na predsedovanje Evropski uniji. In že spet jima morajo poslušni levičarski nastopači naprtiti čim več nesnage.
To ni stampedo vlade, ampak stampedo prestrašenih šmirantov, ki jih celo kratkotrajna oblast Janševe koalicije spravlja v obup, da bodo izgubili katero od nakopičenih pridobitev socializma. To ni prvoaprilska šala, ampak prvoaprilska resnica.
Dimitrij Rupel