Verjetno je malo takšnih, ki bi bili zadovoljni s kulturo javnega komuniciranja v Sloveniji. Nasprotno, pogosto je mogoče zaslediti ocene, kako se stanje na tem področju v zadnjem času poslabšuje. Večina medijskih kritikov odgovornost za to pripisuje predvsem politiki. Konkretno − zdajšnji vladajoči politiki. Še konkretneje − Janezu Janši in njegovi stranki. V to so uspeli prepričati tudi določene politične in medijske kroge v tujini. Tiste, ki sedaj pripravljajo najrazličnejše ocene o stanju v Sloveniji, predvsem na medijskem področju. Te ocene so praviloma zelo enostranske, saj se opirajo samo na stališča levičarskih krogov, medtem ko druge ignorirajo. In praktično vselej se kot problem izpostavlja način komuniciranja premierja in njegovih sodelavcev, predvsem na družbenih omrežjih. S svojimi sporočili domnevno žalijo novinarje in vse druge, ki se z vlado ne strinjajo, s čimer naj bi izvajali nesprejemljive pritiske nanje.
Problematičnost takšnih ocen je v njihovi selektivnosti, saj izpostavljajo samo sporne izjave in zapise tistih z desnega pola slovenske politike, tiste z njenega levega pola pa prezrejo, čeprav niso slednji nič manj nagnjeni k zmerjanju, obrekovanju in širjenju lažnih novic. Tako kot žrtve groženj predstavljajo samo levičarske novinarje in mnenjske voditelje, čeprav so tovrstnega početja pogosteje deležni tisti, ki nasprotujejo levičarski politiki in njenim idejam.
Tisti, ki se tako intenzivno ukvarjajo z »načinom komuniciranja«, praviloma ignorirajo bistveno večji problem – razmah ekstremističnih idej. To pomeni, da ob osredotočenosti na formo pozabljajo na vsebino. Bistveno pomembnejše od tega, kako kdo nekaj sporoča, je namreč to, kaj v resnici sporoča.
Če pogledamo ekstremistične ideje, se pravi takšne, ki se naslanjajo na katero od oblik totalitarizma ali/in so v temeljnem nasprotju z načeli odprte, svobodne in demokratične družbe, potem lahko ugotovimo, da jih na Slovenskem bistveno več najdemo na levici kot na desnici. Desničarski ekstremizem je bolj kot ne stvar nekih obrobnih skupin, ki v javnosti nimajo omembe vredne veljave. Naravnost smešne so obtožbe o širjenju fašizma, saj lahko »z lučjo pri belem dnevu« iščemo koga, ki bi zagovarjal fašizem bodisi kot sistem, bodisi kot ideologijo. Medtem pa levičarskega ekstremizma ni na družbenem obrobju, ampak v politiki, akademski sferi, medijih. To pomeni, da so med njegovimi protagonisti takšni, ki imajo moč in vpliv. To je povezano s pogostim slavljenjem komunizma. Njegove simbole razkazujejo na številnih javnih manifestacijah, vodilni nosilci režima so deležni čaščenja (spomnimo se poklona vodstva stranke Socialni demokrati Borisu Kidriču).
In končno, levičarski ekstremizem je zastopan v okviru zakonodajne veje oblasti. Stranka Levica, ki je del t. i. koalicije KUL, namreč izraža ideje, ki so v nasprotju z nekaterimi ustavnimi principi. Zagovarja nič manj kot podržavljenje podjetij. To pomeni, da nasprotuje pravici do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude, kar sodi med temelje zahodne družbene ureditve. Sedaj sicer vodilni predstavnik te stranke Luka Mesec to javno zanika. Vendar v njenem veljavnem programu jasno piše, da bodo lastništvo podjetij »prenesli v roke države in lokalnih skupnosti, ter ustanovili delavske, kmečke in potrošniške zadruge«. To pa ni nič drugega kot nacionalizacija, takšna, kakršna se je dogajala po letu 1945 v nedemokratičnem sistemu, na katerega pa mnogi na levici gledajo z veliko mero nostalgije.
Vendar ni problem samo stranka Levica s svojimi zamislimi. Problem so t. i. zmerne stranke, ki so pripravljene iti z njo »v španovijo«. In problem so vsi tisti medijski in drugi dušebrižniki, ki zaženejo vik in krik ob vsakem malce ostrejšem tvitu koga z desnice, omenjeni ekstremizmi pa jih očitno ne motijo.
Dr. Matevž Tomšič