Bila je to še ena v vrsti halucinacij in dokaz, da je edino, kar znajo, ustvarjanje nepotrebnega. Konstruktivna nezaupnica je bila povsem odveč, bila je posledica večne obsedenosti z Janezom Janšo. Sovraštvo do njega jim je požrlo možgane, življenje v mehurčkih, ki so jih sami ustvarili, jim je scvrlo občutek za stvarnost. Ker so le ena v dolgi vrsti slabih kopij, so postali ceneni politični hazarderji. Kljub splošni mrzlici nespodobnosti in domišljavosti jim ni nič uspevalo, čeprav so jim levičarski aktivisti z ulice in celoten medijski mainstream dovajali več goriva, kot ga v motorje Boeinga 747 dovaja letalska črpalka. Zato se je končalo, kot se je: Marjan Šarec, Luka Mesec, Tanja Fajon in Alenka Bratušek so s svojim “adutom” Karlom Erjavcem in destruktivno parlamentarno farso postali razstavni eksponati propadlega performansa.
Levičarski opoziciji, ki ji nihče ne odreka pravice, da po mili volji vlaga nezaupnice in interpelacije, je težko dokazati, da se moti. Zaverovani v svoj prav ne priznavajo resničnosti. Ta je bila, da se koalicija KUL nikoli (ampak res nikoli) ni niti približala magičnemu število 46, kolikor je potrebovala glasov, da se zruši desnosredinska vlada. Tudi zato vnaprejšnje opravičevanje, da so zmagovalci. Koga in česa, lepo prosim?
Pred enim letom je razpadla Šarčeva vlada. Toliko medsebojnih obtožb, kolikor so si jih takrat izmenjali koalicijski partnerji, svet ni videl. Puščice so švigale na vse strani, po dolgem in počez, še preden so prešteli mrtve in jih pokopali, so že skupaj rušili novo vlado. V normalnih demokratičnih državah bi pač priznali poraz, celili rane v opoziciji in se pripravljali na redne volitve, ki bodo hitreje tukaj, kot bi rekel keks. Ampak ne. Zavrženo ne sprejemajo nove realnosti, v maniri najslabših iz vrst zlobnežev in s spodkopavanjem legitimnosti ukrepov si želijo, da bi bil spopad z veliko zdravstveno krizo za Slovenijo kar najslabši.
Zdaj modrujejo. In nagajajo. In podtikajo. In lažejo. Vsak dan. Iz minute v minuto. Imeli so priložnost, a so svoje prepotene in požrešne roke strahopetno umaknili stran. Skoraj prepričan sem, da je bilo ponedeljkovo dogajanje zanje le etapna epizoda, saj bodo nadaljevali s svojim destruktivnim početjem (in ga najbrž celo pospešili). Bojim se, da nas v prihodnjih tednih in mesecih čakajo še bolj nesrečne slike in stopnjevanje uličnega nasilja samooklicanih aktivistov civilne družbe. Toda zdaj bi moral vsaj politični del levice umiriti žogico; morali bi sesti in vsaj malo mirovati, da bi tudi muhe začele letati mimo njih.
Dragi levi opozicijski voditelji, ves čas so vas polna usta demokracije in svobode, ves čas poudarjate dialog, pogosto od vas slišimo, da se želite pogovarjati. Se res? Nič kolikokrat vas je voditelj desnosredinske vladne koalicije povabil k pogovorom in sodelovanju, pa ste ga s politiko izključevanja zavrnili. S kom bi se vi pogovarjali?
Za pogovor sta potrebna dva, sta potrebni nasprotni strani, ki svobodno izrazita svoje stališče. Ideološko ste na nasprotnih bregovih, kar je razumljivo in prav; če ne bi bilo tako, bi imeli enoumje. A občutek imam, da vas moti prav to – drugačni pogledi od vašega. Zato etiketirate drugače misleče (tiste, ki imajo “napačne” ideje in poglede) z vsemi mogočimi izrazi. Vaša demonizacija vsega, kar samo diši po konservativizmu, sramotno predvideva, da so nekateri manj človeški, da nimajo pravice do drugačnosti, da se nikoli ne smejo povzpeti na oblast, četudi so zmagovalci volitev. Zato nosite največji del odgovornosti, da se na ulicah in družbenih omrežjih, na pročeljih cerkva in domovih “nepravih” poslancev pojavljajo napisi s pozivi k smrti. Krivi ste za razgrajanje “miroljubnih” protestnikov, ki sproščajo najtemnejše človeške instinkte in nagone. Da tega, da vam pripada levji delež zaslug za širjenja virusa, niti ne omenjam.
Nisem psihiater, ne domišljam si, da sem vedenjski učenjak. Vendar mislim, draga leva opozicija, da je skrajni čas, da nehate s pritlehnostjo. Nadaljevanje vašega početja lahko popelje Slovenijo v zelo temačen kraj. Takrat niti caterpillar 6090 FS ne bo dovolj, da odstrani nakopičeno nesnago, ki jo puščate za seboj.
Jože Biščak