Hipokampus bi lahko opredelili kot sortirnico spomina pri človeku. Organ, ki po obliki spominja na ukrivljen rep morskega konjička (od tod tudi ime), dela selekcijo in je zadolžen, kaj se bo shranilo v dolgoročni spomin. A nekatere je socialistični virus hipokampus dodobra poškodoval, drugače bi se spomnili, kako je levičarska elita aprila 2013 v dvorani Stožice družno skandirala, da je Evropska unija banda lopovov. Bil je to čas orgazmičnega proslavljanja mehkega državnega udara in ustoličenja Alenke Bratušek za predsednico vlade. Roganje “jedrnim” državam in vladavini prava je doseglo vrhunec desetletja.
K hitremu pozabljanju je levica še posebej nagnjena. To so lahko resne zdravstvene težave, zaradi česar bi bili posamezniki usmiljenja vredni. A bolj kot ne se zdi, da gre za pokvarjenost: dvoličnost in dvojna merila. Pismo Janeza Janše evropskim voditeljem je to znova razkrilo.
Človek za hip pomisli, da so vsi hodili v posebne šole, kjer skačejo v prazen bazen. Spet se jim je dozdevalo, da je v bazenu voda. Mogoče je res bila, le da je nemška kanclerka Angela Merkel z izjavo, da je Janševo pismo poziv k iskanju kompromisa za deblokado sredstev za pokoronsko obnovo, bazen izpraznila. Povsem jasno je, da o vladavini prava, kaj je skladno s pravno državo in kaj ne, ter ali je nekdo kršil zakone in je zato kriv, ne more odločati politika s preglasovanjem. Dobro se spomnimo, kako je Janši politika leta 2014 odvzela mandat, a je kasneje to zlorabo ustavno sodišče odpravilo. Zanjo ni nihče, posebej ne Milan Brglez, ki je danes med najglasnejšimi, nosil odgovornosti. Še politične ne.
Ko ateistična Mladina pozove k molitvi je nekaj narobe
Najvišje vrhove EU, kjer so žal povsem okuženi s politiko (pohabljene) liberalne demokracije, moti konservativno usmerjena politika Madžarske in Poljske. Mateusz Morawiecki in Viktor Orbán pač ne privolita, da bi konservativno usmerjenost, s katero sta pošteno zmagala na volitvah, zamenjala za progresivizem. To ne pomeni, da ravnata v nasprotju z vladavino prava. Res pa je, da se njuna politika ne sklada s pričakovanji ljudi, kakršna je v Sloveniji Tanja Fajon, ki je prepričana, da je vse, kar ni njen pogled na svet, v nasprotju z vladavino prava. In verjame, da njeni sebični ideološki cilji, ki jih poganja občutek moči, upravičujejo najbolj zavržena sredstva in laži.
O tem je pisal predsednik vlade. Evropa je očitno razumela, levosučni opozicijski voditelji, njihovi aktivisti, wannabe intelektualci in medijski mainstream so po hladnem tušu precej hitro utihnili in trdo pristali. To ni bila streznitev, ko bi se politični pragmatik odločil za začasen umik, ker je z zaletavostjo izgubil vso kredibilnost. Očitno jim je skok v prazen bazen zadal take nove rane, da se jim zdaj voda prikazuje kot fatamorgana v puščavi. Še posebej Jožetu P. Damijanu, ki nikakor ne zna razložiti svoje matematike pri pridobivanju podpore med poslanci. Najprej je rekel, da ima vse urejeno, zdaj reklamira pobožno željo, da bo za rušenje desnosredinske vlade imel dovolj glasov okoli božiča. A očitno je, da ima resne težave tako s sabo kot z drugimi, drugače njemu brezpogojno naklonjena skrajno levičarska Mladina ne bi pozvala k molitvi. In ko ljubitelji socializma iščejo pomoč pri najsvetejšem, jim zagotovo nekaj ne štima.
Jože Biščak