fbpx

Retro ali zgodbe o dogajanju pred (priprtimi) vrati zgodovine*: revizionizem zakoncev Hribar

Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Patrick Jane (Simon Baker) iz ameriške televizijske nanizanke Mentalist večkrat reče: “Jasnovidci ne obstajajo.” Kljub temu se je nekoč – preden je postal sodelavec CBI oziroma FBI – preživljal z vedeževanjem oziroma z (zaigrano) jasnovidnostjo. Ne glede na izjave, da ni jasnovidec in da je vse skupaj samo trik, je iz Janeovih razkritij in napovedi (v TV nanizanki) videti, da ima izredne sposobnosti, nekaj, čemur pravimo intuicija. Praviloma lahko z zanesljivostjo govorimo samo o preteklosti. Praviloma. Zanesljivi so izvirni dokumenti, fotografije, dnevniki ali spomini (kot so recimo dnevniki Izidorja Cankarja, Edvarda Kocbeka, Dušana Pirjevca, Staneta Kavčiča, …). Od nekdaj nadvse cenim memoare in pričevanja udeležencev zgodovinskih dogodkov. Seveda je njihova resnica, kot se reče, subjektivna. Pravilneje, to je resnica o pogledih udeležencev na zgodovinske dogodke. Pa je na tem svetu še kaj bolj zanesljivega od udeleženčevega opazovanja, ki mu v sociologiji pravimo participant observation?** (Seveda se zgodi, da poročevalci, ne samo novinarji, tudi profesorji in akademiki, poročajo o dogodkih, ki jih ni bilo, ali jih nalašč prilagodijo svojemu okusu ali prepričanju.)

Nekaj dni nazaj me je kolegica prosila za podatke o osebah in dogodkih iz leta 1987, o katerih sem v reviji Ampak pisal leta 1994, vendar jih takrat nisem natančno dokumentiral. Za iskanje, ki sem se ga, kot je običajno za študente in profesorje, učil več kot pol stoletja nazaj, sem porabil nekaj ur. Večkrat se razveselim, ko v zmešnjavi papirjev, kolikor jih nisem prepustil Arhivu Slovenije, najdem na roko napisano beležko ali blok, v katerega sem si nekoč zapisal kak podatek, potem pa sem nanj pozabil. Preživel sem zanimive čase, vendar se njihova zanimivost – kot najbrž mora biti – razkriva post festum.

Preberite še: Zlati vek kranjskih muz

Vzemimo slovensko samoodločbo. Če ne upoštevamo pobud, ki so se pojavljale v Sloveniji med obema vojnama, in izjav, ki so jih pisali izseljenci po drugi svetovni vojni, je treba omeniti najmanj štiri pripravljalna dejanja osamosvojitve: 57. številko Nove revije (1987), pisateljsko ustavo (1988), Majniško deklaracijo (1989) in plebiscit (1990). Štirim pripravljalnim dejanjem so sledila najmanj tri izvršilna/konstitutivna dejanja: vojna za Slovenijo (junija 1991), slovenska ustava (decembra 1991) in mednarodno priznanje (januar-maj 1992). Sledilo je najmanj sedem zunanjepolitičnih potrditev: dunajski Sporazum o nasledstvu SFRJ (2001), referendum o EU in Natu (2003), vstop v Nato in EU (2004), predsedovanje OVSE (2005), prevzem evra (januar 2007), vključitev v schengenski sistem (december 2007) in predsedovanje Evropskemu svetu (prvi semester 2008). Za ustanovitev države je bilo potrebnih 5 let in 7 korakov; nadaljnjih sedem korakov in 16 let je bilo potrebnih za brezhibno/popolno, mednarodno dejavno in prepoznavno slovensko državnost. (Presenetljivo “prazno” je bilo obdobje med letoma 1992 in 2001.)

Slovenija, Ljubljana, 08.05.1989 (Foto: STA)

Navedeni koraki in dosežki so v glavnem nesporni in se o njih – z dvema izjemama – strinjajo praktično vsi slovenski opazovalci oz. udeleženci. Ti dve izjemi sta povezani z ustavo in s slovensko vojsko, in sta bili obedve predmet zaviralnih postopkov s strani levičarskih strank. Demos je najprej načrtoval, da bi Slovenija zapustila Jugoslavijo tako rekoč “neopazno”; s pomočjo ustave, ki bi morala biti sprejeta konec leta 1990. Jeseni 1990 je postalo jasno, da predvideni rok ne bo dosežen, zato so vsi iskali “obvoz”. Socialisti, ki so bili med zaviralci ustave, so 4. oktobra predlagali plebiscit, s čimer so prehiteli Demos. Ali so s tem hoteli pospešiti izstop iz Jugoslavije, pa je veliko vprašanje, saj iz Temeljne listine, ki so jo sestavili v SZDL leta 1989, vemo, da so želeli ostati v Jugoslaviji, ki bi jo bilo treba le nekoliko popraviti. Iz razprav po Poljčah in pred plebiscitom je razvidno, da so levičarji zaostrovali pogoje, pod katerimi bi bil plebiscit veljaven, to pa so počeli, da navsezadnje ne bi uspel. Po zastoju pri ustavi je Demos našel rešitev v navdušeni akciji poslanskega kluba Demosa v Poljčah. O poteku tega navdušenja obstajajo nekatera resna nesoglasja predvsem med dvema pomembnima igralcema: Petrom Jambrekom in Tinetom Hribarjem.*** Bistvo Hribarjevega prispevka v Sobotni prilogi je kritika Jambrekove vloge in omalovaževanje uradne politike Demosa. “Strateško vodstvo Demosa” naj bi sestavljali Jože Pučnik, France Bučar in zakonca Hribar. Takšnega vodstva v času plebiscita in osamosvojitve – čeprav sem bil podpredsednik Demosa – nisem zaznal, Pučnika in Bučarja pa ne moremo vprašati.

Jože Pučnik, Foto: Muzej novejše zgodovine

Iz zapisnikov sej predsedstva Demosa (v decembru 1989 in januarju 1990) je razvidno, da so se seje 18. decembra udeležili “za SDZ Rajko Pirnat, Hubert Požarnik, Dimitrij Rupel; za SKD Lojze Peterle, Franc Miklavčič; za SDZS Jože Pučnik, Andrej Magajna, Silvester Plahutnik; za KZ in KM: Ivan Oman, Marjan Podobnik. Na tem sestanku sta bila za podpredsednika Demosa imenovana Peterle in Rupel. Na naslednji seji 4. januarja 1990 so bili na seji Demosa navzoči Oman, Podobnik, Pirnat, Požarnik, Rupel, Šešerko, Plut, Magajna, Šinkovec in Bohova; 8. januarja pa Šešerko, Plut, Blažič, Oman, Podobnik, Pirnat, Požarnik, Rupel, Janša, Pučnik, Magajna in Bohova. V knjigi Skrivnost države poročam, da sta se naših sestankov večkrat udeležila Peter Jambrek in France Bučar. Imen Spomenke in Tineta Hribarja ne najdem.

Pučnik in Bučar sta – kolikor se spominjam in kot sem si zapisoval v Skrivnosti države – po volitvah delovala predvsem v predsedstvu oz. svetu Demosa, v predsedstvu Republike Slovenije (ki ga je vodil Milan Kučan), v vladi in v parlamentu, pri čemer je bila Spomenka Hribar dejavna samo v parlamentu. Gotovo so bile tudi v parlamentu sprejete važne odločitve, strategija in ključne odločitve pa so bile v rokah vodstva Demosa in vlade.

France Bučar, Tine Hribar in Peter Jambrek so se (ob minimalnem sodelovanju pisca teh vrstic) srečali aprila 1988 pri pisanju – s strani levičarjev ozmerjane – Pisateljske ustave. Jambrek je bil tudi ustanovitelj Zbora za ustavo, ki je poleg Demosovih strank vseboval tudi ZSMS. Po zmagi na volitvah je predsednik ustavne komisije v Skupščini postal France Bučar, Peter Jambrek pa koordinator “Strokovne skupine za pripravo delovnega osnutka nove slovenske ustave”, ki je avgusta 1990 pripravila t.i. “podvinsko ustavo”. Tine Hribar je bil član te skupine. Pozneje, 25. junija 1991 je Peter Jambrek postal prvi predsednik Ustavnega sodišča RS.

dr. Peter Jambrek (Foto: STA)

V zvezi s polemiko o Poljčah in o plebiscitu moram reči, da navsezadnje ni narobe, če poročila in komentarji o istem dogodku prihajajo od različnih avtorjev in iz različnih smeri. Klasični primer razlagalnega vrveža je zgodba o Rašomonu, v kateri osebe pripovedujejo vsaka svojo subjektivno, alternativno, koristoljubno in nasprotujočo si različico istega dogodka. Različna poročila in različne razlage tekmujejo med seboj, vprašanje je le, katero poročilo je bolj verjetno, bolj prepričljivo in verodostojno. Običajno lažje zaupamo poročilom, v katerih ni zaslediti posebne vneme ali jeze in so potemtakem napisana oziroma izrečena sine ira et studio. Še bolj zanesljiva so poročila, ki jih je mogoče preveriti in preskusiti, in ki se sklicujejo na izvirne, nedotaknjene argumente in dokumente. V tem smislu najbrž ne bi smeli pritrditi zagovornikom socialističnega, jugoslovanskega ali sovjetskega komunističnega sistema, ki zablode in celo zločine opravičujejo s teorijo “več resnic”.

Spomenka Hribar (Foto: STA)

Včasih za pretekle dogodke uporabljamo prispodobo “vzvratnega zrcala”, ki mu pravimo tudi retrovisor. Besedico “retro” najdemo v mnogih kombinacijah. Govorimo o retrospektivi, retrogardizmu (kot nasprotju avantgardizma), o retrogradnih procesih, retrodatiranju in recimo o retroaktivnosti, zaradi katere so si večkrat v laseh pravniki; slovenska ustava pa sploh pravi, da  zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Seveda retroaktivnost nastopa tudi v političnih in polemičnih spisih. Tu in tam skušajo avtorji kaj zamolčati, popraviti ali olepšati. Zadnja leta se dogaja, da vešči popravljalci zgodovine svoj revizionizem pripisujejo drugim, najrajši svojim žrtvam. Nekaj retroaktivnosti oz. revizionizma najdemo v nastopu Spomenke Hribar na slovesnosti ob 30. obletnici podpisa sporazuma strank o skupnem nastopu na plebiscitu pri predsedniku republike Pahorju 4. decembra; v intervjuju Dušana Pluta o Spomenki Hribar kot osrednji osebnosti plebiscitnega dogajanja (zgodovina.si, 16. decembra); v Hribarjevem tekstu “Dvojni atentat na Demos…” (19. decembra) in v Hribarjevem pogovoru z Mišo Molk (TV Slovenija, 20. decembra). Glavno sporočilo Hribarjevega članka v Delu (če zanemarimo grobe oznake Jambreka in posameznikov, ki s plebiscitom nič nimajo) je, da sta ob Bučarju in Pučniku Demos vodila prav Spomenka Hribar in on. V televizijskem intervjuju pa je Hribar presenetil z izjavami o splavu in evtanaziji; o slovenskih vojakih, ki po zaslugi članstva v Natu delujejo kot tujska legija in bi bilo potemtakem treba zapustiti Nato; na koncu pa je zavrnil vladno pobudo o ureditvi Muzeja slovenske osamosvojitve. Marsikaj, kar sta v času epidemije izrekla zakonca Hribar, je v nasprotju s pravim vprašanjem sicer napačnega/krivičnega Hribarjevega članka (“Dvojni atentat na Demos…”). Katerim pravim vprašanjem?

Hribar povzdiguje vlogo svoje družine in neupravičeno zavrača poglede oz. dejanja znanih in nespornih privržencev Demosa. Upravičeno kritičen pa je do nekdanjega socialističnega voditelja Viktorja Žaklja, ki je hotel odložiti plebiscit. Nato se sprašuje: “Kdaj naj bi se tedaj sploh osamosvojili? Čez tri leta? Ko bi bilo že vse zamujeno?” To je pravo vprašanje, okrog katerega se ne bi smeli prepirati, saj v javnosti – celo po zaslugi zakoncev Hribar – nastaja vtis, kot da plebiscit ni bil pretehtana odločitev. Med letoma 1987 in 1992 so se pod pritiskom svetovnih dogodkov za spoznanje odprla vrata, ki so vodila na pravo stran zgodovine. Ko ne bi bili storili, kar smo, bi bili nemara še danes v Jugoslaviji, neznano podeželje zunaj EU in zunaj Nata.

Dr. Dimitrij Rupel

 


*Te besede spominjajo na naslov besedila “Kaj se je dogajalo pred vhodom v zgodovino”, ki je bilo objavljeno (na siol.net) 12. oktobra 2020.

** “Opazovanje z udeležbo” je metoda zbiranja podatkov, ki jo značilno uporabljajo raziskovalci in učenjaki pri kvalitativnih raziskavah in recimo v etnografiji.

***Peter Jambrek je Delu ponudil svoj članek “Demosova odločitev v Poljčah 9. novembra 1990” in ga v uvodu komentiral z besedami: “Namesto odgovora na pisanje Tineta Hribarja z naslovom Beograjski pogovori in osamosvojitveni plebiscit v Sobotni prilogi Dela, objavljenega 24. 10. 2020, str.10.” Jambrekov tekst “30-letnica plebiscita (1990-2020): Vsega je bil kriv Jože Pučnik” je objavil Portal plus, 9. novembra 2020.  Tine Hribar se je spet oglasil s člankom “Dvojni atentat na Demos, predplebiscitarni in poosamosvojitveni”, Sobotna priloga Dela, 19. decembra 2020.