fbpx

Šarca moramo vprašati zakaj zagovarja socializem, podoben tistemu zaradi katerega smo iz Avstrije švercali kavo

Mitja Iršič

Marjan Šarec je končno odigral svojega asa – dejstvo, da so psevdoliberalne ALDE stranke klinično mrtve, saj so mediji v nevrotičnem bildanju njegovega lika in dela morda delno nenamerno prečrpali vso podporo iz teh strank v LMŠ. Analitiki smo se dolgo spraševali zakaj tega asa ni izkoristil že lani, ko so režimski mediji usklajeno začeli udrihati tudi po njemu, potem ko je bil več kot leto dni sveta krava slovenske politike. Takratna intervjuja en za drugim na Pop TV in RTV Slovenija, kjer je Šarec povsem pogorel in izzvenel kot, da mu nekdo ni napisal odgovorov na provokativna vprašanja je bil nekakšna ločnica. Takrat sem zapisal, da sta ta dva intervjuja znak, da opinion makerji pripravljajo zamenjavo Šarca. Če že ne menjave, pa ga vsaj skušajo opomniti, kdo ga je ustvaril in zakaj je danes tam kjer je. Malce zaradi kupa afer, ki so ga naredile bolj politično nestabilnega, malce zaradi naravne oholosti, ki je postajala vse bolj poudarjena, ko so mediji v kolektivnem deliriju iz njega delali politično božanstvo.

Verjamemo, da je odstopil sam? Ne vem, če je Marjan Šarec karkoli od volitev za predsednika države naredil sam. V petek je že vedel, da bo odstopil je rekel. Zvenelo je kot da je “zvedel”, potem pa je imel vikend časa, da pripravi govor in se poda v tekmo za prvi novi obraz v slovenski politiki, ki bi morda lahko preživel. Saj se spomnite tiste Pahorjeve trditve, da mu je Milan Kučan prišel povedat naj odstopi, saj je čas za kandidaturo Zorana Jankovića?

Kakorkoli že, špekulirajmo pod dvema različnima presumpcijama.
Da je Marjan Šarec avtonomna osebnosti. Pravkar mu je uspel zmagovalni met. Koalicijsko politično truplo je uspel spremeniti v relativni uspeh – poslavlja se z (domnevno) dostojno javnomnenjsko podporo, tako zanj, kot za stranko. S tako podporo ni mandata končal še noben novi obraz pred njim. Hkrati je malce pred padcem v Desus infiltriral zvest, s korupcijo obremenjen kader, ki so ga ustvarjalci javnega mnenja uradno požegnali in pomežiknili delovnemu ljudstvu, češ – tile so naši, kar obkrožite. Izvozniki so mu vse do zadnjega pridelovali dovolj velik plus, da ga je lahko delil med socialistične redistribucije hlepečo množico povprečnežev, zdaj pa je čas, da na belem konju odpeketa proti sončnemu zahodu, v upanju, da ga volivci pokličejo nazaj. Šarec je pravi politični genij.

Druga presumpcija
Šarec je robot za posebne potrebe, ki ga je ustvarila, nastavila in zdaj z njim upravlja globoka država. Poteza tudi po tej presumpciji ni nič manj dobra. Rodila se je percepcija “našega Marjana”, ki je hotel kljub kljubovanjem neoliberalnih zagovornikov zasebnih zavarovalnic reveže odrešiti plačevanja dodatnega zavarovanja. Zato bodo strici veleli: “Lubi Slovenci – zdaj je na vas, da konsolidirate vlado našega Marjana, a s še več socializma, da bo lahko neovirano zavladal skupaj z ideološko sorodno Levico in njemu (pa tudi nam) ljubemu Juretom.”

Foto: STA

Kakorkoli gledamo – Šarec kot politični genij ali Šarec kot “daj mi zrihtaj en fajn šiht” tip oportunista, ki se je dal izkoristiti interesnim združenjem tranzicijske levice za 5 minut minljive slave – rezultat je isti. Možnost, da bo v naslednji vladi sodelovala LMŠ je velika. SMCja – stranke vode v ustavo, državnih hotelskih holdingov, propadlih projektov socialnega podjetništva in cele vrste korupcijskih škandalov- ni več, saj neuradna TV LMŠ že poroča o morebitnem skupnem nastopu SMC in LMŠ. Ob tiho LMŠjevi Aleksandri Pivec in Juretu Lebnu, ki je ravno dovolj antikapitalističen in ravno dovolj sovražno nastrojen do tujega kapitala lahko zajamejo zajeten volilni delež v Sloveniji. Četverica LMŠ-SMC, večni NOBjevski SD, Desus in Stranka Zelenega Jurija Lebna lahko skupaj s tiho podporo Levice v Sloveniji dobi takšno večino, da bi se vsak normalen podjetnik začel spraševati ali ne bi bilo morda bolje čimprej vso premoženje skupaj s proizvodnimi sredstvi preseliti v tujino, preden bodo novodobni bolivarji vse pravično porazporedili med delovno ljudstvo.

A vse vendarle ni tako črno. Če kdaj imamo zdaj na desnici možnost, da se čelno zaletimo v ceneni populizem strank, ki so skoraj dve leti žalile inteligenco vseh volivcev. Ampak osredotočimo se raje na našega Marjana. On je vendarle obraz te koalicije in nedvomno bo tudi obraz levice na morebitnih predvolilnih soočenjih.

Ker je najbolj sveža tema začnimo s tole:
Šarca je treba temeljito zaslišati kaj za hudiča se mu je podilo po glavi, da je tako neracionalno do bridkega konca branil strokovno neubranljivo pozicijo ukinitve dodatnega zdravstvenega zavarovanja, ki so jo predlagali nadkoalicijski neomarksisti. A sprejema logiko Levice, ki demonizira dobičke zasebnih zavarovalnic. Deli njihovo prepričanje, da je treba te dobičke izničiti, tudi če to pomeni, da bomo morali zato davkoplačevalci preko različnih obvodov plačevati še več? Če sprejema takšno logiko pri zavarovalnicah ali jo sprejema tudi pri vseh drugih zasebnih pravnih subjektih? Je ustvarjanje dobička iz javnih služb greha vredno početje, ki ga je treba kaznovati in javno službo takoj prenesti nazaj v povsem državno-monopolne vode? Če ja, potem naj pred vsemi volivci navede tri tuje primere, kjer je tak manever pomenil, da so bili na koncu državljani na boljšem.

Minister za zdravje Aleš Šabeder. (Foto: STA)

Njegov minister za zdravje naj nam ob tem razloži zakaj se je tudi on tako manično ukvarjal s tem neumnim poskusom redistribucije dolga zdravstvenega zavarovanja iz davkoplačevalcev nazaj na davkoplačevalce, zakaj je hodil od enega do drugega brezveznega sestanka z direktorji bolnišnice, namesto, da bi se kot se za ministra spodobi ukvarjal s tistim, za kar je minister poklican – da se sistemsko zaleti v problematiko ugrabitve slovenskega zdravstva s strani interesnih lobijev. Državni aparat enostavno mora biti vsaj toliko kompetenten, da zna kot vsak potrošnik preveriti cene zdravil in zdravstvenih pripomočkov na globalnem trgu in izbrati tiste, ki nudijo najvišjo kakovost po najboljši ceni. Morda Šabedra ne bo na soočenja, a ista vprašanja lahko zastavimo tudi Šarcu.

Šarec dolžan odgovoriti na veliko odgovorov
Šarec pa nam je dolžan še veliko odgovorov že odkar je v politiki. Se spomnite, ko je ob prodaji bank govoril, da on bank že ne bi prodajal, saj je vedno dobro imeti strateške državne banke? Zaenkrat ga še nihče ni soočil z vprašanjem ZAKAJ je to dobro. Ima kakšen ekonomski model, ki pravi, da država ne more funkcionirati brez njih, oz. da so takšne banke bolj uspešne od povsem zasebnih bank? Ima izračune, ki pravijo, da pozitivno vplivajo na razvoj slovenskega gospodarstva? Na dan z njimi. Ko pa bo ravno pri tem, naj še pove zakaj Slovenija potrebuje strateško telekomunikacijsko podjetje, strateško pristanišče, strateško naftno podjetje in strateškega izdelovalca orodja. Na desni si želimo, da nam levi liberalci enkrat končno razložijo – nam in svetovni javnosti – zakaj je to dobro za slovensko gospodarstvo in državljane. Tega ne bomo spraševali Židana ali Mesca. Vemo – tadva sta socialista in verjameta v omnipotentnost državnega aparata – njune ideje so bile skozi zgodovino dovoljkrat empirično dokazano disfunkcionalne, da se o njih sploh nima več smisla pogovarjati, nič bolj kot s kakšno Sonjo Lokar, ki živi na enem povsem drugem planetu, katerega prebivalca sta poleg nje le še Tanja Fajon in Milan Brglez. Tiste, ki volijo takšne ljudi, se je nemogoče zares dotakniti z racionalno razpravo, podobno kot tiste, ki verjamejo v ploščato Zemljo. Prav tako tega ne bomo spraševali Počivalška ali Bratuškovo, ker sta politični trupli. Marjan Šarec pa je naš Marjan. Aktualni arhetip slovenskega levega liberalca, ki skozi goščavo mašil in retoričnih salt v osnovi govori isto sporočilo kot Luka Mesec, Dejan Židan in Fidel Castro.

Toliko stvari nam mora razložiti naš Marjan. Preizkusimo ga, če razume zakaj zagovarja socializem na moč podoben tistemu zaradi katerega smo morali iz Avstrije švercati kavo. Če ga vztrajno in konsistentno sprašujemo prave stvari, se bo začetni zagon, ki ga njegova ad hoc stranka uživa danes hitro stopila podobno kot se je leta 2018.

Še kakšnega leta reformnega stopicanja na mestu in izžemanja gospodarstva si enostavno ne moremo več privoščiti. Globalni svet drvi mimo nas, mi pa se prepiramo o gradnji brezvezne 27 kilometrske železnice in z zlorabo inštrumentov pravne države zaplenjamo delnice zasebni družbi. Tule okrog mene, medtem ko mi preganjamo dolgčas in čakamo na krvavi socialistični jutri, so Kitajci pred mojimi očmi z zaščitnimi maskami na obrazih v dveh tednih zgradili 10 nadstropij nebotičnika in ravnokar celo mesto pokrili s 5G signalom. Ne potrebujemo Marjanov Šarcev in Juretov Lebnov. Potrebujemo vizionarje.

Mitja Iršič